
Ne otroci, problem so starši
V Mestni knjižnici Kranj so pripravili pogovor na temo Dobre prakse sprejemanja priseljenih otrok in mladostnikov.
Ker je Kranj v zadnjem času prišel na slab glas zaradi zavračanja priseljencev, so se v Mestni knjižnici Kranj odločili predstaviti dobre zgodbe, ki jih v našem okolju ne manjka. V Kranju in okolici je kar nekaj organizacij, ki priseljene otroke in mladostnike uspešno vključujejo v svoje programe. V pogovoru, ki ga je vodila dr. Mirjam Milharčič Hladnik z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije, so poleg kolegice z inštituta dr. Marijance Ajše Vižintin tako sodelovali še ravnateljica OŠ Matije Čopa Mateja Zukanovič, ravnatelj OŠ Jakoba Aljaža Milan Rogelj, Nataša in Vael Hanuna iz Družinskega in mladinskega centra Cerklje ter dijaka Gimnazije Kranj Neža Šulc in Urban Janjič.
O konkretnih izkušnjah je najprej govorila Nataša Hanuna iz Mladinskega centra Cerklje, ki deluje enajst let in ima s priseljenimi otroki dobre izkušnje. Začeli so tako rekoč iz nič, tujce so jezika učili s fotografij. Kasneje je v center prihajalo vedno več priseljenih otrok, vključevali so jih v druženja s slovenskimi otroki, zraven povabili tudi njihove starše ... »Človeka moraš vzeti takega, kot je, ko pride k tebi,« meni Nataša, ki v centru deluje skupaj z možem Vaelom, slovenske matere in sirskega očeta, ki je že pred leti prišel iz Sirije.
Pozitivne izkušnje imata tudi ravnatelja obeh šol v največjem kranjskem naselju Planina. Ravnatelj na OŠ Jakoba Aljaža Milan Rogelj je potrdil, da imajo trenutno v šoli učence iz desetih različnih držav: iz vseh delov nekdanje Jugoslavije, iz Moldavije, Bolgarije, Avstrije, Italije … »Otroci se med seboj razumejo tako kot v vseh drugih šolah. Žal pa imamo nekaj staršev, ki so zelo nestrpni. Ni problem v otrocih, ampak starših,« je povedal Rogelj in dodal, da se moramo zavedati, da je šola državna ustanova, kjer se o stvareh, ki so zakonsko predpisane, ne gre pogajati. »Večnacionalnost je za nas prednost. Kdor se vpiše na našo šolo, bo toleranten do drugih in bo brez težav živel v svetu, kakršen bo čez deset let.«
Podobno razmišlja ravnateljica na OŠ Matije Čopa Mateja Zukanovič, ki poudarja, da je bila šola v osemdesetih letih zgrajena za otroke priseljencev, ki so prišli v Kranj na delo. »Vsak učitelj ve, da je, ne glede na to, od kod so prišli učenci in katere narodnosti so njihovi starši, njegovo poslanstvo posredovati znanje. Pred tremi leti smo se vključili v državni projekt na temo uspešnega vključevanja otrok priseljencev. Ob pomoči strokovne sodelavke smo še intenzivirali učenje slovenskega jezika in kulture. Čeprav je projekt zaključen, s takim načinom, kolikor je v naši moči, nadaljujemo.«
Dr. Marijanca Ajša Vižintin je spregovorila o dobrih praksah drugje po Sloveniji. V pogovoru sta sodelovala tudi dijaka Gimnazije Kranj. Neža Šulc je povedala, da so o aktualnih beguncih in državah, od koder prihajajo, govorili tudi pri nekaterih predmetih. »Mnogi so bili pred tem neopredeljeni, o tem jim je bilo neprijetno govoriti. Uspeh je, da smo se začeli pogovarjati o tem, da so razni strahovi povsem odveč. Zdaj mi lahko staršem razložimo, za kaj gre.« Čeprav na šoli ta trenutek ni migrantov, Urban Janjič ne vidi težav za stik z njimi ter sodelovanje in druženje v šoli in zunaj nje. Izvedeli smo še, da je v okolju, kjer je prisoten pozitiven odnos do tujcev, njihova integracija v družbo preprosta, dejstvo pa je, da so vse dobre prakse pri tem sadovi večletnih prizadevanj. »V veliki meri je lokalno okolje tisto, ki ustvarja atmosfero sprejemanja ali zavračanja tujcev,« je pogovor zaključila dr. Milharčič Hladnikova. Če želimo živeti v strpni družbi, potem se nam ni težko odločiti, kako bomo ravnali.