Življenje na nitki zaradi okuženega klopa

Stanko Martinjak iz Zabreznice je zbolel za klopnim meningoencefalitisom. Bolezen je tlela nekaj mesecev, potem pa silovito izbruhnila. Boril se je za življenje, sto deset dni preživel na intenzivni negi, še danes pa se sooča s posledicami bolezni. Če bi kolo časa lahko zavrtel nazaj, bi se cepil, pravi.

Stanko Martinjak se še dobro spominja ugriza klopa junija leta 2012. Klop je bil že prisesan na kožo, Stanko ocenjuje, da od ugriza ni mogla miniti več kot ura. Pozoren je bil sicer na to, ali se bo okoli ugriza pojavila rdečina zaradi morebitne okužbe z boreliozo, vendar se ni. V mesecih, ki so sledili, je imel nekaj težav z zdravjem, kot so bile občasne slabosti z bruhanjem in drisko, kar je pripisoval virusnim obolenjem. Stankovi soprogi Sonji se je zdelo malo čudno, zakaj popoldne večkrat poležava, je bolj zaspan, kar zanj ni bilo značilno. Glavobola, vročine in bolečin v mišicah, ki so tudi značilni simptomi klopnega meningoencefalitisa (KME), ni imel.

Konec oktobra istega leta pa je Stanko začel čutiti bolečine v mišicah, slabšal se mu je vid. To je trajalo nekaj dni. Potem je v enem popoldnevu prišlo nenadno poslabšanje z odpovedjo najprej desne roke, zatem še leve. Telesna temperatura mu je narasla na 41 stopinj Celzija. Vse huje je bilo, hodil je še komajda, zato je šel k dežurnemu zdravniku, ki ga je napotil v bolnišnico Jesenice. Možnost kapi so zdravniki izključili in posumili na mišjo mrzlico, ker je delal na farmi, a tudi to diagnozo ovrgli. Stanko je omenil ugriz klopa in zdravnik je posumil na KME. Naslednji dan ga je so­proga odpeljala na Nevrološko kliniko v Ljubljani, kjer so mu najprej slikali glavo, potem pa vzeli mozeg iz hrbtenjače, ki je potrdil KME. »Stanko nič več ni mogel, ne premikati rok, ne nog, ne požirati sline, začel se je 'izgubljati'. Z rešilnim avtomobilom so ga odpeljali na infekcijsko kliniko,« se spominja Sonja, ki vse, kar je sledilo, opisuje z besedo 'grozljivo'. Zdravniki mu sicer niso verjeli, da je KME posledica ugriza klopa izpred nekaj mesecev, menili so, da se je moral kasneje prisesati še kak klop. Ampak Stanko je prepričan, da še enega klopa ni bilo.

Bister um, negibno telo

Padel je v komo. Njegovo družino so zdravniki poskušali pripraviti na vse, ker je bilo njegovo življenje ogroženo. Po desetih dneh boja se je zbudil z bistro glavo, vendar telesno negiben. Sto deset dni je preživel na intenzivni negi, trikrat v tem času je imel 'ležalno' pljučnico, shujšal je 35 kilogramov. Zaradi vstavljene dihalne cevke tri mesece ni mogel govoriti. Star je bil 48 let.

Po približno štirih mesecih so ga premestili v Rehabilitacijski center Soča v Ljubljani, kjer je ostal nadaljnjih pet in pol mesecev. »Po dve uri na dan sem imel fizioterapijo, delovno terapijo, predvsem pa mi je pri hoji na tekočem traku pomagal robot, t. i. lokomat. Invalidski voziček sem uporabljal več kot eno leto. Ob koncu tedna sem hodil domov, opremljen s tabletami, injekcijami proti strdkom, klistirjem. Šele v zadnjih šestih mesecih se mi je uredila prebava.« Devet mesecev ga je soproga obiskovala vsak dan, najprej na infekcijski kliniki, potem na Soči. Bilo je naporno, čustveno in tudi finančno. Ob Stankovi vrnitvi domov se je življenje v družini bistveno spremenilo.

Po nekaj letih okrevanja

Stanko Martinjak je invalidsko upokojen. Hodi, vendar po hribih ne tako kot nekoč s soprogo. Izbere sprehod, pogleda živali na domači kmetiji. Desna roka je še vedno negibna, levo rahlo pokrči. V rokah še nima moči, vnučke ne zmore dvigniti, soproge ne objeti. Žena mu pomaga pri oblačenju, britju, prhanju. »Po treh letih sem se naučil sam jesti z levo roko, se podpisati z levo roko. Pijem po slamici,« je povedal in nadaljeval: »Dve leti se nisem sprijaznil s posledicami bolezni. Zdaj je malo bolje, ker vidim, da mi gre na bolje. Potrebnih je sedem let za okrevanje, tako pravijo. Herman Čater, ki je prav tako zbolel za KME in je na to temo napisal knjigo Ne odreci se sanjam, mi je dejal, da se po desetih letih okrevanja še vedno malo 'popravlja'. Potrebne je veliko dobre volje in podpora družine,« je razložil.

Cepljen proti KME ni bil. Po tem, kar se mu je zgodilo, so se cepili sorodniki, sosedje ... le hčerke Stanko ni prepričal. »Cepljenje priporočam. Resda mi kdaj kdo očita, da delam reklamo za cepivo, pa takemu odvrnem, naj si samo pogleda videoposnetke poteka moje bolezni in okrevanja (snemala je za potrebe strokovnih predavanj fizioterapevtka, op. a.) in bo videl posledice KME v vseh razsežnostih. Ni škoda denarja za cepivo, škoda pa je velike izgube pri zdravju,« je še poudaril.