Mare nostrum

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 20. marec 2016 / 12:11

Naše morje – tako so Rimljani imenovali morje, ki jih je oblivalo. Najprej je bilo to le Rimu najbližje Tirensko morje. Ko so razširili svoj imperij na vse Sredozemlje, je »naše« postalo celo Sredozemsko morje, ki pravzaprav še danes leži na sredi sveta. Žal je od vseh svetovnih kriznih žarišč tudi danes najbolj krizno prav sredozemsko, zlasti na vzhodnih in južnih obalah tega našega morja. Preden jih pobliže pogledamo, zapišimo z veseljem, da je minilo že 25 let, odkar je 7. marca 1991 takratna skupščina, ki ji je predsedoval gorenjski rojak France Bučar, sprejela resolucijo o pomorski usmeritvi Republike Slovenije – o tem, da želi Slovenija (p)ostati pomorska država.

Resnici na ljubo: Slovenija je pomorska republika postala že v letih po drugi svetovni vojni, ko je dobila tudi svojo obalo in morje ob njej. Lani sem na teh straneh predstavil novo in monumentalno knjigo zgodovinarke Nadje Terčon, kustosinje Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu. Usidrali smo se na morje je naslov knjige, podnaslov pa: Vzpostavitev slovenskega pomorstva 1945–1958. V njej prikaže, kako smo Slovenci v tistih letih kljub hudemu in pretkanemu nasprotovanju Hrvatov postali pomorski narod. Ključni sta bili dve dejanji: ustanovitev podjetja Splošna plovba Piran (SPP, 1954) in Luke Koper (1957). V knjigi vidimo, da je bilo v pionirskem dogajanju ob slovenskem morju tudi marsikaj gorenjskega. Ne le Triglav v grbu SPP in dejstvo, da je bilo eni prvih ladij ime Gorenjska. V ustanavljanju SPP je eno glavnih vlog odigral Škofjeločan Niko Kavčič, tedaj vodja ekonomskega oddelka Udbe, pozneje siva eminenca slovenskega bančništva … Slovenci smo se torej usidrali na morje, še vedno smo ob njem in na njem in plovemo. V Ljubljani tega nekateri še niso dojeli, kontinentalna zamejenost nekaterih naših prvakov je prevelika. Mednje očitno sodi tudi aktualni prometni minister, ki – sodeč po njegovem trmastem nasprotovanju gradnji drugega tira – nekako ne sprevidi, da je boljša povezava Luke Koper s srednjeevropskim poslovnim zaledjem nacionalna nuja, in ne le koprski problem.

Zdaj pa dvignimo sidro in odplujmo. Brž ugotovimo, da je naše morje isto kot ono davno, rimljansko. Tudi naše morje je Mare nostrum. Tudi letošnjo pomlad in poletje se bosta širom po Sredozemlju dogajali predvsem dve zgodbi. Kakor vsako leto ga bo preplavila množica turistov. Z obal Turčije in Libije, morda tudi Albanije in najbrž še katere druge pa bodo čez to morje prihajali vedno novi begunci iz Azije in Afrike. Vojni in ekonomski, med obema pravzaprav ni bistvene razlike, v hotenju teh množic po izselitvi v Evropo je nekaj neustavljivega, nekaj, kar je za Evropo hkrati izziv in velika nevarnost.

V začetku marca je EU migrantom zaprla njihovo balkansko pot. »Do not come to Europe!«, ne prihajajte v Evropo, jih je v Atenah posvaril Donald Tusk, predsednik Sveta Evrope. Zaman. Če jih EU in Nato ne bosta ustavila z bojnimi ladjami in policijo, bodo prihajali še naprej. Mare nostrum je tudi njihovo morje in ni pravega razloga, zakaj ga ne bi skušali prepluti. Rimljani so namreč poznali še eno resnico: »Navigare necesse est vivere non est necesse«; pluti je treba, živeti ne. Izrekel ga je Gnaeus Pompeius Magnus, ko je med silnim viharjem poveljeval ladji, ki je peljala hrano iz Afrike v lačno Italijo. Zdaj je Evropa sita, iz Afrike pa plujejo lačni migranti, vedno novi, ne bo jih zmanjkalo … Le kdo jih bo ustavil? Tudi slovenska vojna ladja Triglav jih bolj rešuje kot ustavlja.