Ljubezen, ki se je ni zavedal

Brez smeha in pesmi ne bi preživel, 3. del

»Žena se je zaprla vase, ni govorila ne z menoj ne s sosedo, ki je prihajala, da bi ji stala ob strani. Po tednu dni sem se moral vrniti na šiht. Pod večer, ko sem sem vstopil v kuhinjo, Marije nisem našel. Šele po večurnem iskanju, ko so mi pomagali tudi drugi iz hiše, v kateri sva stanovala, jo eden od možakarjev odkrije na 'štriku', na podstrešju. Tako vidite, se je končala moja prva ljubezen, moj prvi zakon in tako sem izgubil svojega prvega otroka.«

Tinetovo življenje se je korenito spremenilo. Shujšal je do neprepoznavnosti. Čeprav je bil še mlad, niti 25 let ni imel, se je počutil kot starec. Tako je naneslo, da sta mimogrede minili dve leti, in če ga nekega dne ne bi presenetilo mamino pismo, se tega, kako čas beži, sploh ne bi zavedal.

»Njeno pisanje me je zelo pretreslo, saj me je spomnila, da bi bil že zadnji čas, da domov pripeljem pokazat ženo in otroka. Prešinilo me je, da domačim sploh nisem sporočil, da sem postal vdovec. Pred vrati so bili prvomajski prazniki, v bolnišnici, kjer sem bil tudi kurjač, so mi šli na roke, da sem lahko vzel deset dni dopusta. Brez posebnih misli in želja sem sedel na vlak in šele med potjo sem razmišljal o tem, kako sem se domačim odtujil. A tisti trenutek, ko sem po več kot enournem pešačenju, ker sem zamudil vlak, zagledal meni ljubo tepko, ki je še vedno rasla pred hišo, sem se razjokal kot otrok. Sedel sem na parobek, vse, zaradi česar me je življenje po vojaščini premetavalo sem in tja, je privrelo iz mene. Tudi srečanje z domačimi je bilo zelo srčno. Moji bratje, ki jih prav tako nisem videl že skoraj pet let, so se razgubili po Sloveniji. Nekateri so delali v rudniku v Velenju, eden se je poročil na kmetijo v okolici Ptuja, mama, ki je bila že precej betežna, pa je še vedno zaradi nenehne očetove odsotnosti držala breme domačije na svojih ramenih. Šele veliko kasneje sem izvedel, da je imel oče z neko žensko dva nezakonska otroka, kar ji je še dodatno pobralo energijo. A se ni pritoževala. Trdno sem bil prepričan, da doma ostanem le toliko časa, da jim pomagam posaditi krompir, potem pa se vrnem v Novo mesto. A je spet posegla vmes usoda. Ko sem v nedeljo po maši peljal mamo na obisk k sorodnikom, sem trčil v Nadjo, svojo osnovnošolsko ljubezen. Nisem je prepoznal, saj se je zelo spremenila. Lase si je skodrala s trajno, bila je tudi precej okrogla, saj je bila že v osmem mesecu nosečnosti. Bežno sva se pozdravila, mama pa mi je kasneje povedala, da ji ni z rožicami postlano. Imela je fanta, ki je šel služit vojsko v Zagreb, a od tam so ga nekega dne pripeljali domov v krsti, češ da je naredil samomor. Krste niso smeli odpreti, le pokopali so ga. Sam pri sebi sem sklenil, da jo bom pod večer, ko mamo odložim doma, poiskal in se z njo pogovoril. A me ni želela videti, kar me je zelo užalostilo. Še enkrat sem poskušal čez dva ali tri dni. Povabil sem jo na tortico k Šiptarju. Kar precej časa sva molčala, potem pa se je le razgovorila. V dno srca se mi je zasmilila. Doma so jo zaradi nosečnosti gledali postrani. Službe ni imela, na vasi so jo zasmehovali in prezirali. Namesto da bi se ljudem smilila, so nanjo gledali zviška. Prijel sem jo za roko in jo vprašal, ali gre z menoj v Novo mesto. Odkrito sem ji povedal, da na ženo še nisem pozabil, da jo imam še zmeraj rad, a da ji lahko nudim vsaj varnost, če ne drugega. Vzela si je čas za razmislek, in ko sem se vračal domov, je bila ob meni. Ni nama bilo lahko. Osnovnošolska zaljubljenost je že zdavnaj izginila, ona je bila noseča z drugim, jaz pa sem bil do tega nerojenega otroka, tako kot verjetno vsi v tistem času, ki so bili na mojem mestu, tudi poln predsodkov. Še potem ko je Nadja rodila, nisva spala skupaj. Ljubezni kar ni in ni hotelo biti. A je bila zelo dobrega srca, vse je naredila zame. Kadar sem imel nočni šiht, mi je ob treh zjutraj prinesla vročo knajpovo kavo, kakšno jabolko, kos kruha. Kar sva pač imela. Bila je tudi zelo dobra mama, kar mi je bilo sploh všeč. Skupaj sva bila že več kot tri leta, ko mi nekoč reče, da bi bilo za naju bolje, če iz Novega mesta odideva, ker je pač to kraj, na katerega me veže preveč spominov. Ob teh besedah mi je zledenelo srce. Zdelo se mi je nemogoče! Vsaj enkrat tedensko sem šel na pokopališče, kjer sta ležala žena in sin. Kdo bo skrbel za njun grob, če mene ne bo več blizu? Vseeno sem jo poslušal, preselila sva se 'le' v Trebnje, kjer so takrat ravno gradili vodovod, pa so potrebovali delavce. Nadja pa je dobila službo v Dani, v Mirni. Tisto leto, ko je šla njena hčerka v prvi razred, sva se tudi midva malo bolj zbližala, rodila se je hčerka, ki sva jo bila oba zelo vesela. Srce naju je vleklo nazaj v domače kraje. A je spet minilo več kot pet let, preden sva se odločila, pospravila skromno imetje v kovčke ter se odpeljala proti domu. Še vedno sem bil mlad, pri močeh, imel sem tam okoli 40 let. Lahko bi še gore premikal, zakaj pa ne! Stanovanje sva dobila pri neki vdovi, namesto stanarine pa sem skrbel za hišo, pripravljal drva, z Nadjo sva urejala vrt in pozneje, ko je gospa umrla, sva od njenih otrok hišo tudi odkupila. Rodila sta se nama še dva sinova, tako da sva imela štiri otroke, ki sva jih morala spraviti h kruhu. Ni bilo lahko, saj sem imel nemalo zdravstvenih težav. Pogosto se nisem mogel niti dvigniti iz postelje, tako me je bolelo v križu. A me je Nadja zmeraj spodbujala, naj migam, ker bo sicer še huje. Za seboj sem imel garaško življenje, na tiste hlode, ki sva jih z očetom prestavljala v Kočevskih gozdovih, niti pomisliti nisem smel. Čas je zabrisal marsikatero srčno rano in tako tudi nisem več redno hodil v Novo mesto, na pokopališče. Marijino sliko sem imel še vedno v denarnici, a je prav tako nisem gledal stokrat na dan. Otroci, ki sva jih imela z Nadjo, so nama, ko so odraščali, povzročali nemalo skrbi. Želel sem, da bi se v šoli pridno učili, da jim ne bi bilo treba toliko delati kot meni, a kaj, ko me niso ubogali. Zlasti najmlajši je bil poln muh, vpisal se je celo na Akademijo za gledališče in film, a jo je potem pustil ter kar nekaj let klošaril, preden se je ustalil, poročil in se lotil dela. Vendar ga je žena že po nekaj letih nagnala in sedaj, ko sem star in betežen, imam še njega na grbi, da skrbim zanj,« je povedal kar v eni sapi, ne da bi vmes naredil za minutko odmora.

Ko danes posluša in bere, kako pomembna je za zakon ljubezen, se nasmehne in zamahne z roko ter reče, da tisti, ki to trdijo, ne vedo, o čem govorijo.

»Pri nama z Nadjo je bilo na prvem mestu razumevanje. Na drugem spoštovanje in na tretjem smeh in dobra volja. Že večkrat sem povedal, da me je v težkih trenutkih, ki jih ni bilo malo, reševalo prav slednje. Skozi trpke izkušnje sem spoznal, da imam takrat, ko mi gre slabo, samo dve izbiri: ali se težav rešim s smehom ali pa padem na kolena in se smilim samemu sebi. Šele takrat, ko mi je Nadja umrla, sem se začel zavedati, kako globoko in trajno sem jo ljubil. Koliko mi je že s tem, da me je sprejela takšnega, kot sem bil, dala. Saj vam ne bom razlagal podrobnosti, a že to, da sem leta in leta enkrat mesečno hodil v Novo mesto, na Marijin grob, je bilo zanjo težko, saj se ji je zdelo, da sploh nisem z njo, da je med nama še zmeraj senca neke druge ženske. Vse bi dal, kar imam, da bi bila vsaj še kakšen dan ob meni. Ure in ure sva sedela na balkonu in zmeraj, ko sva se spogledala, sva vedela, kaj se drugemu mota po glavi. Če to ni bila ljubezen, naj me vrag pocitra!«

(Konec)