Se ne prime, zaboga ne ...

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 17. marec 2016 / 09:44

Gledam Storžič, mislim na Piran. Vidim sneg, voham sol. In čez eno uro stojim na zelo tankih smučeh sredi Rudnega polja ...

Najverjetneje zadnjič v letošnji zimi. Snega čez glavo, v dolini pa zvončki in trobentice. Rudno polje je smučarskotekaško svetišče brez identitete. Tam se gnete tekačev na smučeh, vsak dan jih teče na desetine, ob lepem vremenu pa na stotine. Tam je eden najlepših in najbolj urejenih in najbolj modernih biatlonskih centrov. Vendar je Rudno polje še vedno samo planina na veliki gozdni jasi pod Viševnikom na Pokljuški planoti. Je samo pomembno izhodišče za vzpon čez Velo polje na Triglav. Tam najdemo tudi vadbeni center Slovenske vojske s smučiščem in vlečnico. Tudi pozimi vzdrževana cesta jo povezuje z Bledom, ki je oddaljen le 22 kilometrov, cesta proti Bohinju, ki je oddaljen 23 kilometrov, pa je v zgornjem delu pozimi včasih neprevozna. Tablo, ki označuje oziroma na kateri bi pisalo Rudno polje, boste ob cesti zaman iskali. Ne obstaja. Niti table Pokljuka ne boste našli, ker ne obstaja. Stoji pa komercialna označba, na kateri piše: Dobrodošli na Pokljuki! Neki gostinec jo je postavil pred leti ...

Torej – sem na snegu, na tekaških smučeh v smučarskotekaškem templju, ki to sploh ni oziroma je, samo tega nihče ne ve oziroma vsi, ki radi tečemo na smučeh, vemo, a to ni nikjer uradno označeno in zato ... Malce sem se zavozlal ob premišljevanju o Rudnem polju, Pokljuki in smučarskem teku. Tu sem, ker moram poročati o Pokljuškem maratonu AS. Ljudje tečejo s smučkami na deset in enaindvajset kilometrov. Vendar jih ni veliko. Človek, ki je Rudno polje postavil na smučarskotekaški in biatlonski zemljevid, mi pravi, da se je med rekreativci prijelo kolesarjenje, še bolj tek, smučarski tek pa nazaduje, vse manj ljudi teče na smučeh. Noben smučarskotekaški maraton ne privabi več kot dvesto tekačev ... in to zaboga ne! Prikimam mu in potem oba ugotavljava, zakaj je tako, kje tiči razlog. Nekoč je bil smučarski tek zelo popularna oblika rekreacije. Dupljanski maraton je zbral več tisoč ljudi, bloški tudi. Na Jezerskem se je trlo smučarskih tekačev, Tamar je bil neke vrste meka. Danes smučarja tekača srečaš in ga prepoznaš. Tako malo nas je, da se vsi poznamo. Zakaj je tako? Zato, ker v dolinah ni več snega? Oba prikimava in se strinjava, da so zelene zimske doline krive za izumiranje smučarskih tekačev. Vse bi bilo drugače, če bi v nižinah sneg zapadel novembra in se obdržal do konca marca. Kdaj je bila nazadnje taka zima? Težko, da se bom spomnil. Spomnim pa se, da ljubitelji smučarskega teka potegnejo »špure« takoj, ko sneg leži več kot tri dni. To pomeni, da je smučarski tek še vedno v mislih nekaterih poslednjih ljubiteljev tega športa, te krasne rekreacije ...