
Zgodovina morale
»V četrtek, 22. 5. 1766, sta se v ljubljanski stolnici poročila Marija Kajetana grofica Barbo pl. Waxenstein in Jošt Anton Ursini grof Blagay. V nadaljevanju ju bomo včasih, kot stara znanca, imenovali kar Marija in Jošt; navsezadnje bomo o njunem življenju izvedeli več, kot je vedel marsikateri njun sorodnik in znanec. Ženin, sin grofa Sigmunda Antona in Cecilije Suzane (roj. baronice Teuffenbach), je bil ob poroki star trideset let. Nevesta, hči Jošta Vajkarda grofa Barba iz veje Waxenstein (Kozljak), pa je komaj štiri dni prej dosegla šestnajst let, ki so jih oblasti priporočale za poroko. V poroki ni bilo nič nenavadnega in si ne bi zaslužila naše pozornosti, če Marija Kajetana ne bi v nasprotju s stereotipom potrpežljivih in ponižnih soprog že leta 1769 možu, ki ni bil neprijetne zunanjosti, neumen, nasilen in reven, pokazala rdečega kartona. Natančneje, dovolj je imela spolnega posta v njunem zakonu. Marija je začela razbijati svoj zakon le dva tedna po tretji obletnici poroke. To ni bil sarkazem, le počakala je do prvega mogočega roka za začetek sodne presoje moževe spolne impotence. Generalnemu vikarju ljubljanske škofije Karlu Peeru (obenem je bil ljubljanski župnik in stolni kanonik) je 5. 6. 1769 poslala pisno zahtevo za izničenje zakona zaradi spolne neizpolnjenosti. Peer je že za 28. 7. razpisal prvo obravnavo in zakonca sta tistega dne z odvetnikoma prišla na sodišče. Marija in odvetnik sta v uvodu predstavila bistvo tegob in predstavila cilj – izničenje zakonske zveze zaradi Joštove impotentiae coeundi, saj mož v treh letih zakona na ženino željo ni niti enkrat izpolnil debitum conjugale. Zakaj? Jošt je že od začetka impotenten in čeprav zakonca že živita kot 'brat in sestra', sobivanje z njim ni več mogoče.« (Str. 13–14)
Gornji odlomek napoveduje osrednjo zgodbo te knjige. Končala se je tako, da je Marija dosegla razvezo, si že pred njo našla še enkrat starejšega ljubimca – in to ne kogarkoli, ampak enega od Turjačanov-Auerspergov – se z njim poročila in rodila osem otrok. – Podnaslov knjige je Ljubezen in zakonska zveza na Slovenskem med srednjim vekom in meščansko dobo, govori tudi o nezakonskih rečeh: ugrabljanju deklet (s konsenzom), meščanski dvojni morali, preživljanju priležnic, spolni deviantnosti zaradi alkohola … Avtor že piše drugi del, o deviantnih vzorcih medspolnih razmerij – grešni in kriminalizirani ljubezni, nasilju v zakonu, razpadanju in ločevanju (zunaj)zakonskih zvez … Odlična knjiga, dobro se bere.