Mladoletni begunci tudi v Kresnički

Prvi štirje mladoletni Afganistanci, ki so v Slovenijo prišli brez spremstva odraslih, so v krizni center Kresnička prišli že v začetku decembra, trenutno pa tam skrbijo za tri begunske otroke. V lokalnem okolju so jih lepo sprejeli, a potrebovali bi sistemsko rešitev za problem nameščanja in skrbi za otroke s travmatično izkušnjo begunstva.

Lesce – Otroke, ki so na begunski poti brez staršev in jih pot zanese v Slovenijo, pristojne inštitucije nameščajo v krizne centre po vsej državi. Tudi v krizni center Kresnička, ki v okviru Centra za socialno delo Radovljica deluje v Lescah. »Kar napišite, da so vsi naši, tudi begunski otroci, pri nas v lokalnem okolju lepo sprejeti, brez nasprotovanj in predsodkov,« je povedala Ana Koren, strokovna delavka v leškem kriznem centru.

Zgodbe, ki jih uspejo izluščiti iz pripovedovanj v neznanem jeziku, so tudi za vsega hudega vajene delavce kriznega centra težko predstavljive, pravi. »Večinoma potujejo v skupinah, po več sorodnikov iz razširjenih družin skupaj. Očete so večini otrok, ki pridejo sami do nas, že zdavnaj pobili. Mame nato deset­letnike potisnejo le nekaj let starejšim sorodnikom, da jih peljejo v »lepše življenje«; to je tisto, kar nam je uspelo razbrati iz težavne komunikacije z njimi.«

V začetku decembra so dobili prve štiri, še pove Korenova, Afganistance. Stari naj bi bili od 10 do 15 let, v Lesce jih je poslal viški center za socialno delo, v katerega pristojnost sodi azilni dom v Ljubljani. V slednjem sami ne morejo ostati, ker je po mednarodni zakonodaji mladoletnikom, ki potujejo brez spremstva svojcev, treba zagotoviti 24-urno prisotnost odrasle osebe, ki skrbi zanje.

»Delo z njimi je zelo zahtevno, kar nekaj časa potrebujejo, da se vsaj malo navadijo. Prvi štirje, ki smo jih dobili, so bili zelo prestrašeni, ker so skupino sedmih, ki so potovali skupaj, ločili na dva dela; vseh ne bi mogli naenkrat sprejeti nikjer,« opisuje Korenova. »Prevajalcev je premalo, pomagamo si, kakor vemo in znamo. S spletnim prevajalnikom za najnujnejšo komunikacijo, o tem, kaj vse so že prestali na več mesecev trajajoči poti, pa tako ali tako ne morejo govoriti. Samo predstavljamo si lahko, ko jih opazujemo, da spijo pri prižganih lučeh, ko jih tlačijo more, mi pa jih ne moremo potolažiti drugače, kot da jih morda na rahlo pobožamo, potrepljamo ... za to, da bi jih človek stisnil k sebi, so ti otroci preveč prestrašeni,« pripoveduje Korenova in opozarja, da so sicer za sprejem begunskih otrok preslabo opremljeni.

»Potrebovali bi vsaj program, po katerem bi delali z njimi, pa prevajalca ... tako pa je vse prepuščeno naši iznajdljivosti. Rdeči križ nam pomaga z oblačili. Afganistanski fant, ki je pri nas že od decembra, je vključen v vadbo taekwondoja, v tukajšnjo šolo hodi na podaljšano bivanje, lepo so ga sprejeli. Tudi s tistimi tremi iz njegove skupine, ki so šli naprej, v Nemčijo, smo še na zvezi. Veste, da si želijo nazaj k nam? Na pot so šli z neko pravljično predstavo o čudovitem življenju, ki jih čaka v Nemčiji. Zdaj ko so tam, v prav nič prijazni realnosti, jim je žal, da niso ostali tukaj.«

V četrtek je v Kresničko prišel petnajstletnik iz Sirije, dan za tem še eden; kaže, da bodo še prihajali. »Delo s takšnimi otroki je zelo zahtevno, predvsem zato, ker smo v glavnem prepuščeni sami sebi. Pomagamo, kolikor moremo, a v nedogled ne moremo računati na do­bro voljo lokalne skupnosti. Na ministrstvu sicer iščejo rešitve, a se stvari nikamor ne premaknejo. Medtem zavračamo naše otroke, ker je krizni center poln. Država bo zelo kmalu morala najti sistemsko rešitev, sicer ne vemo, kako bomo zmogli v prihodnje,« ni prav nič optimistična Korenova.