Vse, kar se rodi …

... mora enkrat umreti. To dejstvo nikomur ne uide. V soboto smo pokopali strica. Dočakal je krepkih sedemdeset let. V duhu današnjega časa bi rekli, da je bil še mlad, pa vendar nas smrt ujame, če smo nanjo pripravljeni ali ne. Ko je Matilda prišla, se ni upiral. Pljučnica je obolelega pljučnega bolnika oslabela do konca in je odšel. Sedaj je skupaj z ženo in starši v deželi, kjer ni trpljenja, ne solz in ne gorja.

Gregor je bil pečar in kurjač. Trije otroci so z mamo že v ranem otroštvu ostali brez očeta. Vzela ga je vojska. Taborišče Dachau je bil njegov zadnji kraj. Mama je otroke težko preživljala. Da bi ovdovela hči lažje živela, ji je mati ponudila, da enega otroka vzame k sebi, da bo hčeri lažje. Danes se nam zdi to pregrešno dejanje, tedaj pa to ni bilo niti nenavadno niti redko početje. Tako so pomagali in Gregor je svojo mladost preživel pri stari mami. Izučil se je za pečarja, kasneje pa je delal kot kurjač.

Še nekaj pa se je Gregorju zapisalo v srce. Gasilstvo. Gasilec je bil od malih nog. Hodil je na tekmovanja, parade, srečanja in druge gasilske obveznosti. Dobil je mnogo priznanj in medalj, nazadnje je prejel naziv gasilskega veterana. Štirideset let je ponosno nosil prapor Gasilskega društva Stražišče na paradah in drugih svečanostih. Tokrat so ga njemu v čast in slovo nesli drugi. Pa ne enega. Prišlo je šestdeset uniformiranih gasilcev z bližnjih društev (Bitnje, Žabnica, Jošt, Podblica, Besnica, Mavčiče). Vsako društvo s svojim praporom. Celo dve gasilki sta ponosno »maširali« v svečanem ešalonu gasilcev. V sneženi in mrzli februarski soboti sta bili zagotovo najbolj pogumni v svečani ženski uniformi s krilom, klobučkom in salonarji.

Včasih se sprašujem, kaj ljudem pomeni gasilstvo? Pomoč v nesreči je zagotovo na prvem mestu. Občutek, da v ognju ali poplavi nisi sam, je vrlina, ki ji ni para. Prav tako pa je pomembna pripadnost, druženje. Pomagamo si v sreči in nesreči in tudi na zadnji poti smo s teboj. Tako se je Gregor poslovil v družbi mnogih sorodnikov, prijateljev, domačih in znancev, ki smo ga pospremili na njegovi zadnji poti.

Nazadnje je svoje dodal še župnik. Ne le da je bil dober mož in skrben oče, priden delavec in zavzet gasilec, bil je tudi dober faran. Živel je v veri, hodil je v cerkev, pomagal je v župniji. Še nekaj bodo pogrešali. Gregor je bil eden od apostolov. Sedaj bodo morali poiskati novega kandidata, ki bo dopustil, da se duhovnik na veliki četrtek v ponižnosti skloni k njemu in mu umije noge.

Na pogrebu smo se poklonili Gregorju, njegovi skromnosti, ponižnosti, delavnosti, preprostosti. Le kakšen prapor mu je namenil Sveti Peter v nebesih?