Kaj bo z Alpino?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 26. februar 2016 / 13:50

Ni še tako dolgo nazaj, ko smo bili Gorenjci in vsi Slovenci ponosni na tri čevljarske velikane – Peko, Planiko in Alpino. Ti niso bili največji le v Sloveniji, bili so pojem dobrih čevljev tudi v Jugoslaviji in zunaj nje. Ob koncu industrijske dobe je proizvodnja čevljev zapadla v globalno nemilost, začela se je seliti v države s cenejšo delovno silo, pri nas naj se to delo ne bi več splačalo. Najprej je šla v stečaj Planika, ki je bila preveč odvisna od t. i. lon oz. dodelavnih poslov za Adidas. Peko je šel v stečaj »šele« letos, a težave tega giganta, ki je v osemdesetih zaposloval skoraj pet tisoč delavcev, so se začele že z razpadom Jugoslavije, ko je izgubil obrate v drugih republikah. Planiko je pokopala tudi kranjska lokacija; v Kranju slabše plačani delavec laže najde drugo delo kot v Tržiču in Žireh, kjer so ljudje pripravljeni delati tudi za manj denarja, samo da ohranijo delo v bližini doma. Dokaz za to je tudi nekdanji obrat Planike v prekmurskem Turnišču, ki še vedno uspešno proizvaja čevlje za nemškega kupca …

Alpina je od treh velikank kljubovala najdlje. Martin Kopač, ki jo je vodil dvakrat, je v letih okrog 2004 pravočasno potegnil nekaj drznih in nepriljubljenih poslovnih potez – proizvodnjo je začel seliti v tovarne v Bosni, Romuniji in na Kitajskem in zapirati obrate v Sloveniji (Col, Gorenja vas, Rovte, Šentjošt). Hkrati se je družina Kopač namenila, da Alpino kupi. Kopač je leta 2006 na dražbi ponudil 15.000 tolarjev za delnico, a bil je tudi član LDS, ki ni bila več na oblasti. Oblast pa si je najbrž mislila približno takole: Alpine ne prodamo temu komunajzarju, naj jo kupi raje eden od »naših«. In tako je gospod Milan Podpečan (NSi), predsednik upravnega odbora Slovenske odškodninske družbe (SOD), svojemu sinu Branku, direktorju Infond Holdinga 2, omogočil, da je Alpino kupil za 15.010 SIT/delnico. Pri tem sta imela Podpečana gotovo tudi podporo finančnega ministra Bajuka in Marka Pogačnika, direktorja SOD (takrat je bil v NSi, zdaj je poslanec SDS). Tako so Podpečan in kompanija kupili 56 odstotkov Alpine in jo v nadaljevanju v celoti prevzeli. Tako se je takrat delalo. Ne gre samo za drzne povzpetnike, ampak za cel politični in bančni sistem, ki je omogočal, da milijone evrov vredne družbe kupujejo ljudje, ki za to niso dali niti evra svojega denarja (ga mnogi tudi niso imeli), ampak so od bank dobili ugodne kredite, te pa naknadno zavarovali kar s premoženjem kupljene firme. Ko je po letu 2008 kreditni balon počil, pa je začelo iti vse navzdol; to so znane zgodbe, Alpinina ni edina.

To, kar se z Alpino dogaja zdaj, je od takrat. Alpina je v finančnem smislu že leta klinično mrtva, utopila se je v dolgovih, ki so dosegli neobvladljivo vsoto skoraj 40 milijonov evrov. Nad vodo so jo držali dobri delavci in ugledna blagovna znamka. V čevljih za smučarski tek je še vedno svetovna firma, na olimpijadi v Sočiju so tekmovalci v čevljih Alpine osvojili kar 36 kolajn! Alpino zdaj upravlja »slaba banka« (DUTB); v Žiri je poslala direktorico, ki je na nekem sestanku kar odkrito povedala, da je prišla Alpino samo našminkat – da bo lepša za naslednjo dražbo. Ko jo bo DUTB prodala naslednjemu mrhovinarju …

Ob tem se človek sprašuje, kako da Alpinci in drugi Žirovci, zlasti naši prvi možje in dame, nis(m)o zmogli naše Tovarne ohraniti v naši lasti – tako kot so svoje rojaki v žirovskih družbah Etiketa Tiskarna in M Sora ali Železnikarji v Domelu. Je zdaj še čas, da se vsi, ki jim ni vseeno, kaj bo z Alpino, povežejo v zadrugo in jo odkupijo?