Spomin na tržiško fajfo

V Galeriji Atrij Občine Tržič bo še do konca meseca na ogled zanimiva dokumentarna razstava Tržičan s tržiško fajfo. Tržiško železnico so ukinili pred petdesetimi leti, spomin nanjo pa je še danes živ.

Tržič – Seveda ne gre za prebivalca Tržiča, ki bi bil poznan po tem, da je na kak posebno atraktiven način vlekel svojo fajfo, pa vendarle je še pred dobrimi petdesetimi leti to bil tržičan, ki je vsak dan prikadil iz Kranja v Tržič. Tako so namreč domačini imenovali vlak, ki je skoraj 58 let mesto tudi po tirih povezoval s svetom, lokomotivi, ki je na svoji poti puhala gost dim, pa so rekli tržiška fajfa. Tržiška železnica nikoli ni bila elektrificirana. »Naslov razstave je sicer nekoliko dvoumen, a vsak Tržičan zagotovo ve, za kaj gre,« je povedal višji kustos Bojan Knific, ki je pripravil vsebinski in besedilni del razstave, za pregled in dopolnitev z eksponati pa je poskrbela kustosinja Janita Košir, a kot oba povesta, v Tržiškem muzeju gre vselej za skupinsko delo vseh muzealcev.

Prvi vlak je v Tržič pripeljal 5. julija 1908, zadnji odpeljal iz njega 15. januarja 1966. »Ideja o taki obeležitvi petdesete obletnice ukinitve proge se je rojevala skupaj z zbirateljem starih fotografij Jurijem Smolejem, ki jih je kar precej na temo tržiške železnice prispeval za tokratno razstavo. Prav tako je med starejšimi Tržičani spomin na progo še zelo živ in mnogi se z grenkobo spominjajo dneva, ko je vlak zadnjič odpeljal z železniške postaje, ki je bila tam, kjer je danes še stavba tovarne Peko. Fotografije smo tako postavili v kontekst, vključili tudi eksponate in s tem podali nekaj bistvenih informacij o pomembnem delu tržiške zgodovine,« Knific pojasnjuje 'uržah' za razstavo.

V Tržiču so si zelo dolgo prizadevali, da bi dobili vlak. Načrti, da bi z železnico preko Tržiča in Ljubelja povezali Ljubljano s Celovcem, so padli v vodo, ko je bila leta 1870 speljana gorenjska proga mimo Podnarta na Jesenice in naprej. Močan interes tržiških industrialcev, kot so bili Kozina, Born, Mally in drugi, pa je v začetku prejšnjega stoletja močno pripomogel, da so le speljali železnico do Tržiča. »Železnica je imela dvojno vlogo, transportno in potniško. V predilnico so vozili bombaž, v Peko usnje in druge surovine, v Tokos železo, iz tovarn pa so z vlakom izvažali njihove izdelke. Potniški promet je bil na začetku manj intenziven, močno pa se je povečal v letih po drugi vojni, ko so se Tržičani vozili na delo v Kranj. V šestdesetih je avtobus začel prehitevati vlak, saj je bil bolj priročen, tudi zato, ker je bil kolodvor izven mestnega jedra. Avtobus je imel tudi več postaj in je kljub temu v Kranj prišel prej kot vlak,« razlaga Bojan Knific, ki je ob panojih o zgodovini vlakov in železnice, s poudarkom na tržiški progi, glavnem kolodvoru, vozovnicah in voznih redih, železničarjih in njihovi opremi, gospodarskem pomenu železnice, prevozih na delo, izletništvu, hitrosti in izrazju, povezanem z železnico, podal tudi nekaj zanimivih anekdot, povezanih z njo. »Ljudje se najbolj spominjajo, kako je po drugi vojni vlak težko sopihal od Peka mimo Zlita v klanec proti Križam. Menda so otroci radi nagajali in mazali tire ali nanje postavljali kamenje, da se je vlak potem moral vračati nazaj na ravnino po zalet.«

V Tržiškem muzeju žal ni dosti eksponatov, povezanih z železnico, zato so jih nekaj prispevali tudi zasebniki. »Nekaj gradiva na razstavo smo na posodo pridobili v Slovenskem železniškem muzeju v Ljubljani. To so predmeti iz časov, ko je obratovala tudi tržiška železnica, na primer prometniška uniforma, piščalka, loparček, različne svetilke … Ljudje pa se sedaj ob razstavi javljajo z zanimivimi predmeti, ki so povezani s tržiško železnico. V muzeju jih bomo z veseljem jih bomo sprejeli in arhivirali,« pove Janita Košir. Da so v muzej dobili kar nekaj klicev in pohval za razstavo. Sodelovali so tudi z Vrtcem Tržič, saj so že jeseni vzgojiteljice seznanili s dediščino, povezano z vlakom, otroci pa so kasneje izdelovali vlake in kompozicije, ki so tudi na ogled v galeriji. Eden eksponatov je tudi vlakovna kompozicija, igrača izpred trideset in več let. Na ogled je tudi 12-minutni film, posnet v letu 1966, od tega so tri minute posvečene tudi zadnji vožnji tržiškega vlaka januarja istega leta. Kot je še dejala Koširjeva, upa, da bo še v letošnjem letu razstava gostovala tudi v Domu Petra Uzarja, saj bo tako nedavna tržiška zgodovina na ogled tudi tistim, ki so jo živeli, pa si je žal ne morejo ogledati v galeriji.