Slovenija po petindvajsetih letih

Slovenec, tvoja zemlja je zdrava, a duh je bolan.

Pred petindvajsetimi leti smo se na referendumu 95-odstotno odločili za samostojno, neodvisno državo Slovenijo, da bi lahko v miru, svobodi razvijali in ohranjali slovensko kulturo, uspešno gospodarili na svoji zemlji po zakonih, ki bodo za vse enaki. In kje smo sedaj? V prazničnem času samostojnosti sem pogrešal več izobešenih slovenskih zastav, morda je vzrok v neizpolnjenih željah ali protipropagandi. V tem času se je marsikaj spremenilo na bolje, veliko priložnosti smo zamudili in nekako zaostajamo za cilji, ki smo si jih zadali ob osamosvojitvi. Na primer pravično in socialno državo, uspešno privatizacijo in gospodarstvo, spravo naroda, odlično zdravstveno oskrbo in zaposlitve za mlade, uspešno izobraževanje, manj birokratsko ter uspešno državo, boljše ceste in infrastrukturo, varno družbo itd.

Kaj se je zgodilo? Imamo zadolženo državo, nelikvidne banke z dragimi posojili za gospodarstvo, zastarelo infrastrukturo, privatizirano dru­žbeno premoženje v rokah slabih gospodarjev. Dobili smo tajkune, veliko brezposelnih in vse več ljudi v stiski, ne dovolj učinkovito sodstvo, mladi fantje in dekleta se premalo odločajo za družino, nizko rodnost, mnogi mladi sposobni odhajajo v tujino s trebuhom za kruhom. V Slovenijo se priseljujejo ljudje drugih kultur in navad, zato nas more skrbeti za našo prihodnost. Dolge čakalne vrste v zdravstvu (tam ne srečate ne politikov in ne funkcionarjev). Tudi šolstvo je pomanjkljivo: ni vzgoje, zapostavlja se slovenska kulturna dediščina in resnica, smo edina evropska država, ki v šolstvu nima domovinske vzgoje. Zakaj ne? Komu na čast? V visokem šolstvu se izobražujejo nezaposljivi kadri. Na radijskih postajah je vse več tuje glasbe. Očitno se je iz Beograda v Ljubljano prenesel sistem korupcije ter preobsežna birokracija, ki je draga, zapletena in neučinkovita. Ko se je uvajala »socialistična« demokracija, so se predvsem delile pravice, nekaterim več, drugim manj, pozabilo pa se je na dolžnosti. Posledica tega je, da se delijo privilegiji, izkorišča se sociala in postaja vse večji nered v državi. Delo ni cenjeno.

Vzrok je v negativni selekciji politikov »samo, da je naš«, brez lastnih uspehov, ki jim manjka sposobnosti ter volje za skupno dobro in imajo v ospredju pogosto zgolj lastne ali strankarske interese. Vsake volitve nam prinesejo več poslancev in poslank, ki si tega imena ne zaslužijo. Vidimo, kako so tisti, ki neprestano govorijo o strpnosti, najbolj nestrpni do drugače mislečih. Zato Slovenija nima jasne ne notranje, ne zunanje politike in ne dolgoročne kmetijske politike. Samooskrba s hrano nam pada in vse več hrane se uvaža. Uspešnih podjetij niso zapravili delavci z minimalnimi plačami, ampak izobraženi vodilni kadri, ki so jemali več, kot so zaslužili. Pogosto se sprejema zakonodaja, ki za majhne prekrške za navadne ljudi nalaga visoke kazni, za velike prekrške pa nihče ne odgovarja in njih grehe plačujemo vsi. Ali se uvaja nova diktatura? Zgodovina nas uči, da tisti, ki se postavljajo pred Boga, ne delajo za narodov blagor, ampak s svojim delom vnašajo nemir v družbo.

V sedanjem volilnem sistemu politične stranke določajo, kdo bo izvoljen v parlament, zato poslanci. oz. poslanke niso odgovorni volivcem, ampak stranki oziroma tistemu, ki jo vodi. Prav bi bilo, da ljudje predstavljajo stranko, in ne da stranka predstavlja ljudi. V ustavi bi morali biti določeni kriteriji, ki jih mora izpolnjevati kandidat/ka za poslanca/ko. Ljudje brez rezultatov lastnega dela ne morejo graditi prihodnosti naroda.

Damjan Zore, Medvode