Slovenska pisateljica z gorenjskega vzhoda

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 19. februar 2016 / 10:35

Za Svetlano Makarovič pravijo, da je prva dama slovenske poezije. Breda Smolnikar pa je prva dama boja za pisateljske pravice in za svobodo književnega ustvarjanja. Januarja je dopolnila 75 let, pred praznikom je izšla njena nova knjiga … Breda Smolnikar, slovenska pisateljica, gorenjska rojakinja iz Depale vasi

Povoda za ta pogovor sta dva, osebni in javni: osebni je ta, da ste 19. januarja 2016 dopolnili tričetrt stoletja prebivanja na tem svetu; javni pa ta, da je prav pred Prešernovim dnem izšla vaša najbolj imenitna in mogočna knjiga doslej. Prosim, da nam jo predstavite.

»To je obsežna knjiga Si dekle ali si žena. V njej sem zbrala vsa tista svoja dela, kjer je v prvem planu junakinja, ženska. Knjiga je bogato barvno ilustrirana, kar za prozo ni običaj. Poleg tega pa sem uvrstila vanjo tudi več kot 18 ur dolg zvočni osebni zapis iz te knjige, ki je priložen v knjigo. V njej so tudi obsežne študije in kritični zapisi o mojem delu, napisali so jih pomembni slovenski strokovnjaki (dr. Marko Juvan, Matej Bogataj, dr. Barbara Pregelj, Igor Bratož).«

Dovolite nam, da najprej potešimo svojo radovednost o vaših mladih letih. Rojeni ste v Črni gori (Herceg Novi). Kako to?

»Moji starši Gorenjci so svoje življenje začenjali v Črni gori; oče je bil krojaški mojster in je v Boki Kotorski šival obleke jugoslovanskim pilotom in pomorskim oficirjem. Vendar je druga svetovna vojna starša presenetila in sta z otrokoma, komaj šesttedenskima dvojčkoma, bežala nazaj v Slovenijo, ko se je vojna začenjala. In tako sem svojo mladost med vojno preživela na Ježici pri Ljubljani, potem v Domžalah, od devetega leta dalje do danes pa v Depali vasi, kjer je moj oče kupil propadlo kmetijo in tam potem imel krojaško delavnico, mama pa pletilsko, bila je pletilska mojstrica.«

Kakšna so bila vaša šolska leta, v katere šole ste hodili?

»V osnovno šolo in nižjo gimnazijo sem v Domžalah osem let hodila v isti razred skupaj s svojim bratoma; v Srednjo tehniško tekstilno šolo sem šla v Kranj, kjer sem štiri leta živela v internatu na Zlatem polju; Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo, tekstilni oddelek, pa sem, živeča v Študentskem naselju, obiskovala v Ljubljani. Rada sem imela stroko, ki sta mi jo kazala že poklica mojih staršev, po drugi strani pa sem poleg strokovnih predmetov, matematike in drugih zelo rada imela slovenščino. Imela sem srečo, da so me v letih šolanja učili izredno dobri profesorji, ki so še imeli klasično izobrazbo in so ljubili svoje delo, ob tem pa bili strogi in pošteni. Veliko sem se v času šolanja smejala, bila sem med najbolj živimi in nagajivimi učenci in dijaki ter študenti. Veliko sem preplesala in sem mislila, da bom tako veselo preplesala vse svoje življenje.«

Po šoli pride zaposlitev. Takrat ta ni bila problem. Vrsto let ste delali v tekstilnih tovarnah. Kakšno je bilo vaše delo, kako se ga spominjate?

»Ko sem po srednji šoli prišla v tovarno, sem bila naenkrat postavljena v resni svet, ki ga nisem poznala. V začetku sem bila malo izgubljena v tem svetu resnosti in odgovornosti in sem zato začela s pisanjem. Svoje prve sestavke sem začela pošiljati v Mlada pota, takratno revijo za mlade literate, in že takoj doživela uspeh – prvo nagrado za prozo v Mladih potih, kjer je prozo urejal pisatelj Ivan Potrč. In hitro, že čez dve leti, sem imela pod njegovim uredništvom pri Mladinski knjigi svojo prvo knjigo Otročki, življenje teče dalje, za katero sem prejela Levstikovo nagrado.«

No, sva že v literaturi. A ostaniva še malo v tovarni. Je bilo res nujno, da je morala skoraj vsa naša tekstilna industrija propasti?

»To je ena od najbolj žalostnih stvari našega poklica. Tako ambiciozno smo začenjali, dobri strokovnjaki smo bili, od predilstva, tkalstva, pletilstva, kemijske tehnologije. Zdaj, ko se srečujemo na vsakoletnih druženjih, pa ugotavljamo, da pravzaprav nič nismo mogli dati generacijam, ki so prišle za nami, saj je vse propadlo. Naša volnarska industrija, pa svilarska, bombažna in druge, pa ne samo v Sloveniji. Imeli smo kontakte po celi Jugoslaviji, študentje, ki so študirali v Sloveniji, so bili iz vseh republik. Mi smo še čutili bratstvo in si pomagali, kadar je kdo kaj rabil ali potreboval strokovno pomoč.«

Večino svoje delovne dobe ste bili obrtnica. Če prav vem, ste vodili kemično čistilnico in domačo pražarno kave …

»Pravzaprav si nisem želela biti obrtnica. To si je želel moj mož, a ker sva imela številno družino in mi obrtniki nismo mogli dobiti vrtca za svoje otroke, prednost so imeli otroci delavcev in uslužbencev, sem ostala doma, se ukvarjala z otroki, vodila po pet računovodstev, likala v delavnici, zidala hišo, ki sva jo gradila dolga leta, da smo imeli lastno streho nad glavo, pa potem delala tudi z organizacijo pražarne, ko se je moj mož odločil, da bi odprli še pražarno kave. In tako so minevala leta. Nekje v notranjosti pa sem si vsa ta leta želela, da bi mogla pisati. Drobno knjižico Popki sem na primer pisala celih devet let, saj mi za literarno delo ni ostajalo časa in tako sem šele ko so otroci odrasli in sem mogla iti v Švico, kamor so vabili švicarski pisatelji, tam v mesecu dni kar nekaj let zapored napisala vsakič novo knjigo. Dokler me ni zgrabilo sodišče in me leta in leta mučilo in utrujalo.«

Kakšen odnos ima oblast do obrtnikov? Je še tako mačehovski kot nekoč?

»Še bolj ubogi smo, kot smo bili nekoč. Zdaj še dela nimamo več. Preživeti ob obrti, ki jo moraš delati z rokami, je bilo vedno težko. Malega človeka, posebno obrtnika, se je obravnavalo vedno nekako vzvišeno, na obrtnika se je gledalo kot na tistega, ki ves čas goljufa. Mi pa smo sami morali poskrbeti za osnovna sredstva pa kupiti ali najeti prostore za delavnico in denar za plače delavcev in njihove prispevke, za material in popravila svojih strojev. Ni bilo mogoče prihraniti nič za stara leta, ubogi smo in naše pokojnine so mizerne. Sicer pa je iz leta v leto manj obrtnikov, konec lanskega leta jih je veliko končalo ali pa bodo končali v kratkem, ker ne zmorejo več. Prijatelji so mi pripovedovali, da je mnogo obrtnikov na zadnji dan lanskega leta prišlo v Obrtno zbornico Slovenije povedat, da končujejo z obrtjo, ker ne zmorejo več vseh pritiskov in obveznosti. Oblast ni nikoli sprevidela, da smo pomemben člen družbe in bi nas morala zaradi naših sposobnosti in pridnosti spoštovati, nas je pa samo izčrpavala in nam na različne načine grozila.«

Zdaj pa ključno vprašanje: kako ste lahko ob vsem navedenem delu, ki po svoji naravi ni intelektualno, postali še pisateljica – in to ena najboljših?

»Leta in leta sem sanjala, da bom nekoč lahko pisateljica, ki bom v miru lahko ustvarjala. A nikoli nisem mogla, treba je bilo živeti tako, da sem pomagala družini, da je preživela. A v času, ko sem delala, sem zorela in nekaj sem potem kasneje mogla tudi dati na papir. Veliko pa je ostalo neizgovorjenega, nenapisanega, samo nasanjanega. Po očetu sem imela dar za humorno videnje življenja, a se je to v resnosti vsega, kar sem morala preživljati, izgubilo.«

Kot pisateljica ste se zapletli v dolgotrajen sodni spor. Spomnimo: tožile so vas rojakinje, češ da ste v romanu Ko se tam gori olistajo breze (1998) žaljivo pisali o njihovih pokojnih starših. Najprej ste bili obsojeni, na koncu ste zmagali. Kakšen je za vas nauk iz te hude zgodbe?

»Že prej, v času knjig o Stobu, so me preganjali. Moje videnje življenja je bilo drugačno, kot se je smelo o njem govoriti, kaj šele pisati. Kot obrtnico se me je seveda moglo kaznovati, kadar si si to poželel. Mi obrtniki smo imeli zelo malo pravic. Že če si imel tepih v delavnici postrani, se te je lahko kaznovalo, saj bi se kdo lahko spotaknil obenj. Meni so inšpektorji v moji odsotnosti v lokalu trgali ovitke mojih knjig, ki sem jih imela skromno razstavljene v svoji delavnici in prepovedovali razstavljanje mojih samozaložniških knjig … Saj to se pravzaprav že ve, da nisem dovolila šariti in tacati po mojem literarnem svetu. Šla sem na občino obiskat korajžna inšpektorja, pa so mi rekli, da ju v stavbi ni. Postavila sem se pred vrata občine in ju čakala. Čakala sem toliko časa, da so vsi z občine odšli domov, kaki dve uri za zadnjim sta jo poklapano prikrevsala iz stavbe tudi tista dva inšpektorja, da smo si lahko pogledali v oči. Šla sem tudi do svojega kulturnega ministra dr. Matjaža Kmecla in mu velela, naj napiše, da lahko razstavljam svoje knjige, kjer jaz hočem. Zelo težko mi je to napisal, saj je rekel, da sem 'jaz njih, oni mi pa zdaj vračajo'. A sem vztrajala in mi je napisal potrdilo. Moje knjige o Stobu so bile za oblast zelo moteče, pa me je tedanji sistem kot obrtnico kaznoval s pogojnim trimesečnim zaporom za dobo dveh let, ker nisem vzela v službo nastavljene mi delavke, sorodnice nekega policaja; ta se je hotela še malo 'vaditi', a sem ji povedala, da ni za naše delo, čeprav smo delavko v čistilnici potrebovali. Dovolila sem ji, da je ostajala še kako uro nekaj dni v delavnici, medtem ko je bila ta zaprta, in potem sem morala na zagovor na sodišče, češ da delavci pri nas delajo na črno … Potem pa je prišla še ona osemletna tožba za knjigo Ko se tam gori olistajo breze, ki jo je šele slovensko Ustavno sodišče ustavilo, potem čez sedem let pa še Evropsko sodišče za človekove pravice. A o tem se je že dosti pisalo v preteklih letih. Kakor je bilo težko, pa lahko s ponosom povem, da se danes lahko vsak slovenski pa tudi evropski umetnik, ne samo pisatelj, sklicuje na moj dobljeni boj za svobodo umetniške besede.«

Res je, vaša sodna zmaga je za vso pisateljsko srenjo izredno pomembna: pomeni namreč, da je avtorska svoboda v umetnosti pomembnejša od varovanja zasebnosti. Dve najvišji sodišči, Ustavno sodišče RS in ESČP, sta razsodili v prid prve …

»Draga je bila ta zmaga. V času svojega zenita sem se morala ukvarjati z bojem, ki ni bil enakopraven. A dar, ki sem ga imela, je v tej neenaki borbi usahnil.«

Je res, da ste eno svojih knjig (Zlate depuške pripovedke) javno zažgali. Zakaj?

»Kot sem rekla, moj boj je bil težak. Morala sem odgovoriti na način, ki je govoril, da se ne bom predala.«

Kaj pokaže primerjava med vašim požigom lastne knjige in nedavnim zažigom knjige o Kučanu, pred njegovo hišo v Murglah, decembra 2015?

»O tem sem že javno spregovorila, ko so me vprašali. Nikakršne primerjave ni. Neki možaki, ki še požigati niso znali, so se prikazali pred hišo, kjer niso imeli kaj iskati. Požig ni afnarija, to je težko dejanje. Pa Kučan gor ali dol. Tudi je nepomembno, ali je bil tedaj, ko so možaki pred njegovo hišo zganjali oni cirkus, v hiši ali ne. Na tak način se ne bori, na tak način se ne pripoveduje, s čim na Slovenskem nismo zadovoljni, kaj nas boli. Pokončnosti je manjkalo tem možakom, tem bifejskim požigalcem. Požig knjig je namreč najstrašnejša stvar, tega bi se morali ljudje zavedati. Takim požigalcem moram glasno povedati, da nisem ponosna, ker sem zažigala, čeprav sem zažigala svojo lastnino, h kateri ni moja dežela dala niti vinarja.«

Zakaj ste večino svojih knjig izdali v samozaložbi? To se zdi precej obrtniško …

»Samo tako sem bila lahko popolnoma svobodna. Bogve koliko je v moji deželi nadarjenih ljudi, ki nikoli ne bodo prišli do svoje knjige. Pravzaprav nikoli ne vem, kako zmorem sama zalagati knjige, kako da zmorem vse poplačati, čeprav vsakič ob izidu ne vem, kako bom to zmogla. Za tole svojo zadnjo knjigo Si dekle ali si žena sem se pri administraciji svojega domžalskega župana Tonija Dragarja najavila, ali smem priti na razgovor, ali bi mi morda zdaj v moji starosti v moji domači občini ta lahko kaj primaknila k samozaložbi, pa me ni poklical. Ko sem čez mesec in pol ponovno klicala, mi je administratorka rekla, da je dejal, da 'ne zdaj'. Pisala sem tudi svoji trenutni ministrici za kulturo Julijani Bizjak Mlakar. Odgovor čakam. Kot obrtniku tudi slovenskemu umetniku danes ni možno živeti brez ponižanj vseh sort v tem svetu najgroznejšega kapitalizma, grabežljivosti in primitivne brezbrižnosti.«

Živite v Depali vasi, na gorenjskem vzhodu, sicer pa je to območje navezano predvsem na Ljubljano. Se imate na vašem koncu domorodci še za Gorenjce?

»Mi smo Gorenjci, čistokrvni. Kot vi tam nekoliko više gori. Tudi naša govorica je prekleto gorenjska, se vam ne zdi? Delavni, samosvoji in pokončni smo, kot vi. Z Ljubljano nič nimamo (če še lahko po resnici povem).«

Kakšen kraj je Depala vas? V zgodovino se bo vpisala prav zaradi vas in zaradi proslulega incidenta v letu 1994, zaradi katerega je bil nato odstavljen minister Janez Janša …

»Depala vas je čisto majhna vasica, celo brez trgovine in cerkve. Leži ob cesti, ki pelje iz Ljubljane proti Celju. Zamejena je z Mengeškim poljem in kamniškimi planinami v ozadju. V vasi, ki je bila v moji mladosti čisto kmečka, imamo dva bifejčka, dve pekarni peciva, eno čistilnico, eno pražarno, kovinarstvo, popravilo motornih koles in še kaj, pa samo še dva kmeta, drugi smo ali obrtniki ali delavci.«

Vaše kraje kot pisateljska figura obvladuje Janko Kersnik. Od zdaj in tu živečih avtorjev pa ste najbolj opazni prav vi. Vas je tudi ljubljanska pisateljska srenja že priznala?

»O kaki srenji nič ne vem. V Ljubljani živi veliko piscev, ki so prišli od vsepovsod, kdo bi bil od njih ljubljanska srenja, ne vem. Jaz živim v Depali vasi in se 's srenjami', če sploh obstajajo, ne družim.«

Dobili ste več nagrad, Prešernove pa še ne …

»Z nagradami je tako: ali je nikoli ne dobiš ali jo dobiš, ko komaj priracaš z berglami na oder, pa te potem čez mesec, dva odnese v 'hudle'. Ali pa nagrade dobivajo posebej 'zaslužni' ljudje v kulturi in že čez mesec, dva ne veš, kdo je nagrado sploh dobil.«

Katero od svojih del najbolj cenite?

»Jaz o tem težko kaj rečem. Včasih se mi zazdi, da nisem nič naredila. Oziroma mnogo premalo glede na sanje, ki se mi niso izpolnile.«

Kako doživljate današnji svet? To, da mnogi ljudje živijo vse težje, pa begunce in vse druge hude reči na tem svetu?

»Poskušam živeti svoje malo življenje, kot so ga živeli moji starši. Delam in se veselim tistega, kar sem naredila. Pa naj bo moje delo še tako majhno, jaz se ga vedno veselim. Veselim, ko zlikam hlače, ko 'zdetaširam' zahteven trdoživ madež na oblačilu, za katerega se zdi, da ga ni mogoče očistiti, ko na lestvi obešam očiščene lamelne zavese, ko pometem delavnico. In če ne pišem več, je morda tako že moralo biti. Za mano bodo prišli drugi, nadarjeni, pokončni, in ti bodo nadaljevali tam, kjer sem jaz končala. In morda bo moj boj komu pomagal, da mu ne bo tako težko, kot je bilo meni. Saj nekaj sem pa morda le naredila. Vsaj upognila se nisem.«

In za konec: kaj je v življenju lepega, kaj je najlepše?

»Danes me je klical izredno nadarjen filmski režiser, moj mladi kolega, s katerim sva sanjala, da bova naredila film po eni od mojih zgodb, po tej obsojeni Ko se tam gori olistajo breze, a mu ni dano, da bi v tem slovenskem okolju ustvarjal. Rekel mi je, da te dni (pogovarjala sva se konec januarja 2016, op. M. N.) vstaja zelo zgodaj, da hodi gledat, kako se v sončnih zimskih jutrih rojeva dan. To vsako jutro gledam tudi jaz. Pred dvema dnevoma sem na večer pri likanju v čistilnici pogledala skozi okno in zagledala, kako se rdeči nebo na zahodu proti Trzinu. Kar v kratkih rokavih sem skočila ven, da sem izza ovinka za hišo v daljavi za mengeškim poljem še mogla zagledati Kamniške planine v vsej njihovi mogočni večerni lepoti. Pozabila sem, da sem v tem januarskem mrazu samo v kratkih rokavih, saj sem se bala, da mi bo sonce zašlo, ne da bi videla moje planine medleti v oni mili zahajajoči svetlobi. – To, vidite, je tisto, o čemer me sprašujete. Trenutek, dva v kakem od mojih dni morem doživeti vso lepoto tega sveta.«

Spoštovana pisateljica in gorenjska rojakinja, želim vam, da bi bili zdravi in bi vam bilo na večer vašega delovnega življenja dano užiti še veliko takih trenutkov!

Pripovedka o Dursumi (odlomek)

Dursuma je drobec rumene kovine nesla v šolo, ga z zlatotopko v šolskem malem digestorijčku z nataknjenimi očetovimi očali, z rokavicami in zavezano cunjo čez obraz, z vključenim ventilatorjem in s segrevanjem reaktantov po koncu pouka skrivaj kar sama še ne štirinajstletna raztopila, bilo je dva dni pred očetovo smrtjo, zlate so, vse opekice so zlate, si je govorila, morajo biti zlate, pa saj so, preizkusila sem, raztopilo se je, vse se je raztopilo, zdaj je v tistem podzemlju s sekiro odprla še preostale zaboje, ki se jih prej ni dotaknila, v vseh je bilo zlato, zlato, zlato, zlati, težki ingoti in lažje kilske zlate opekice, Weight 400 oz, Fineness 995, Dimensions mm 255x80x37, Quality Cast, Year Issued 1900, Weight 1000 g, Fineness 999.9, Dimensions mm 118.5x53x8, Year Issued 1905, zdaj smo preskrbljeni za celo življenje, si je govorila in zamahnila po zdruzastem, opijanjenem moškem, zdaj to ni bilo težko, imamo, mi imamo dovolj do konca življenja, si je govorila, ko bomo rabili, bom prišla in vzela, si je rekla, kako je hropel na stopnicah in z razbrazdanimi rokami segal po njej, ona pa je kar zamahnila, spet in spet, mama Hedija je okamenela, ni je mogla ustaviti, še zame, zamahni še zame, je prosila v mislih, da bi ne vstal, da bi nikoli več ne vstal, sve što je na nebesima i na zemlji hvali slavu Božiju, on jedini može sve, tevhidur - rububijjeti, vendar tega, da je Dur-suma ubila očeta, ljubimec ni vedel, tega ni bilo v Dursuminem dosjeju, največja je, res je največja, reče sam zase, kako jih je vodila za nos, že na sa-mem začetku, ko so ji na mercedes priključili murnčka in ji je sledil v varni razdalji v na videz starem, za največje hitrosti prirejenem BMW-ju z nataknjeno nemško registracijo, Tehnounion na Celovški je opravljal posebne preglede na njem, s kosmato masko bradatega primitivnega šoferja, z nalepljenim ljubavnim tepihom, kot so Prešernovci imenovali umetne kosmate prsi, rdeče zlata, osemkaratna debela verižica mu je obrobljala zakosmaten vrat, ves dan je vozil za njo z rdečerjavo lasuljo s čopkom, pustil ji je dva, tri kilometre prednosti, saj jo je lovil z malim, na njeno podnožje prilepljenim murnčkom, hitela je, voziti je moral tudi 200 km na uro in več, strah ga je bilo, da ga ne bi ustavila nemška policija, delala je krog okrog Münchna, ves dan je vozila po istih poteh, dvakrat, trikrat, štirikrat, sedemkrat, tega ni razumel, ves dan si je na kasetniku vrtela L'ancetre de la téléconférence, včasih tiho, a odločno v duetu s kaseto ponovila del teksta, ki ga je vrtela, da se je ljubimcu od enoličnosti že kar meglilo v glavi, potem pa naenkrat proti večeru, ko je bil že ves izmučen od žeje in lakote in utrudljive vožnje, ugasnila kaseto z mučnim, napornim francoskim tekstom in mirno rekla, zdaj bo dovolj, kar s kladivom ga bom, zadržal je dih, ali ima koga v avtu, s kom govori, kdaj ga je bila naložila, zakaj nista ves čas nič spregovorila, koga bo s kladivom, nekaj časa je bilo vse tiho, potem pa je zaslišal kratek škrt v zvočniku in vsega je bilo konec, čez dva dni so sporočili iz tehnične službe, da je bil murnček poškodovan z nečim trdim, škrtali so od jeze, dobili jo bomo, so si govorili, nas že ne bo, nevidni so ponoči odtrgali tudi pokvarjenega murnčka z njenega avtomobila, pa je na Prešernovo brez točno določenega naslovnika v kuverti prišla fotografija s tremi strokovnjaki za murnčke, kako se sklanjajo nad svetleči se mercedes, dva para nog sta gledala izpod avta, fotografijo so nosili od prostora do prostora, niso vedeli, komu je namenjena, ko pa je prišla v prave roke, so ostali brez besed …

(Odlomek je iz knjige Si dekle ali si žena, ki je izšla januarja 2016, ob 75-letnici avtorice.)