Sto let Albina Lavtarja

V Dolenji vasi na štiristo let stari kmetiji – po domače Pr' Žikovc – sta s svojo družino živela Frančiška in Ignacij Lavtar. Imela sta petnajst otrok in kot dvanajsti se je 5. februarja 1916 rodil Albin. Imel je osem sester in šest bratov. In letos je Albin Lavtar iz Selc praznoval stoti rojstni dan.

Z 'Brnkovo' Milko iz Ševelj je Albin prijateljeval že v času druge svetovne vojne. Po­ro­­čila pa sta se po vojni, 4. avgusta 1945. Najprej sta zakonca stanovala pri Albinu, na kmetiji, potem so se preselili v Selca, potem spet nazaj v Dolenjo vas. Leta 1956 pa je Albin od Občine Železniki kupil Oštrmanovo hišo v Selcih in tam sta se dokončno ustalila.

S soprogo Milko sta v zakonu imela pet otrok. Prvorojenca sta ravno tako poimenovala Albin, potem pa so sledili še Metka, Milena, Francka in najmlajši Branko. Leta so minevala in Albin je že več kot deset let vdovec. Danes ima 17 vnukov, 24 pravnukov in že pet prapravnukov.

Iz svojega otroštva se Albin spominja predvsem dela na kmetiji, ki ga ni nikoli zmanjkalo.

Ko je bil star dvajset let, je šel služit vojaški rok v takratno vojsko Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Po vrnitvi domov je ponovno pomagal pri kmečkih opravilih.

Potem je prišla druga svetovna vojna, 4. maja 1943 pa se je prostovoljno pridružil boju proti okupatorju in odšel v partizane. Najprej se je boril v 1. četi Selškega bataljona Gorenjskega odreda, potem postal komandir 3. čete istega bataljona, dobil čin vodnika in partizansko ime Dušan. Sodeloval je pri dveh znanih in odmevnih akcijah. V prvi je skupaj z legendarnim partizanskim komandantom Bla­žem Ostrovrharjem, ta­krat komandirjem Kranjske čete, vodil napad na nemške policiste pod vasjo v Dolenji vasi, 10. julija 1943; v drugi pa je vodil transport devetdeset neoboroženih ljudi na Dolenjsko, na območje Črnomlja. To so bili starejši borci, ruski in ukrajinski vojaki, ki so jih partizani osvobodili ujetništva ob avstrijski meji. Istega leta je postal obveščevalec v transportni četi Gorenjskega odreda, katere glavna naloga je bilo oskrbovanje bolnišnice Franja; leto dni kasneje so ga premestili v štab Gorenjskega vojnega področja na področje obveščevalnih zadev.

Devetega maja 1945 je do­bil nalogo, naj preveri, ali se je sovražnik umaknil iz Škofje Loke. Ko se je iz Selc pripeljal s kolesom v Staro Loko, je še videl začelje kolone sovražnikovih enot, ki so zapuščale območje Škofje Loke. Tako je bil prvi partizan, ki je prišel iz Selške doline v svobodno Škofjo Loko.

Ko so pred slabim tednom dni praznovali Albinovo stoletnico, so citirali stavek, ki ga je nekoč povedal v intervjuju za časopis: »Ko je prišla osvoboditev in konec vojne, kar nismo mogli verjeti, da je prišla svoboda. V nas se je zalezel strah, da v resnici še ni konec morije, in dolgo časa je trajalo, da je ta strah iz nas le izpuhtel.«

Po vojni je najprej pomagal na domači kmetiji, potem opravil trimesečni tečaj iz gospodarstva, opravljal različna administrativna dela, dela državnega uslužbenca v Odborih za ljudsko obrambo in se zaposlil v podjetju Niko Železniki. Poklicno pot je v tovarni začel kot tajnik pri direktorju, nato je vzpostavil in organiziral kadrovski oddelek, ga vodil in zadnji dve leti službovanja opravljal naloge kadrovskega referenta. Upokojil se je leta 1967. V življenju je tudi precej delal v vaških odborih in Krajevni skupnosti Selca ter imel pestro družbeno-politično življenje. Pravi, da je rad delal z ljudmi, ki so bili v njegovem času drugačni kot danes. Bili so prijaznejši med seboj, zadovoljni, solidarni, tovariški in tudi veseli.

Več kot dvajset let je bil tudi RTV-inkasant za spodnjo Selško dolino s hribovskimi vasmi. Ljudje so ga poznali po tem, da jim je omogočil plačilo na obroke. »Boš pa plačal, ko boš imel denar, bom prišel mimo«.

V posebno veselje pa so mu bili in so mu še vedno golobi. Zelo rad je na svoji parceli v Ravnikah prirejal letne piknike za družino, sorodnike in prijatelje. Do svojega 98. leta je redno enkrat tedensko nekaj ur igral tarok s Pikcovimi brati, Tonetom in Rudijem Habjanom, ter njegovo prijateljico. Je tudi dolgoletni naročnik Gorenjskega glasa in ga redno prebira.

Ob stotem rojstnem dnevu so Albinu dan pred rojstnim dnem najprej postavili mlaj. V soboto pa potem proslavili stoletnico v Taverni Rovn v Selcih, kamor je bilo povabljenih čez sto ljudi, odzvalo se jih je 91. Nazdravil mu je tudi župan Železnikov Anton Luznar z ženo Majdo. Sledil je krajši program, ki so ga pripravili domači, darilom in čestitkam ni bilo videti konca, glasbeni del programa pa so zaupali Janezu Trilerju, članu Slovenskega okteta.

Na domačem domu so Albina ob njegovi 'stotici' obiskali še predstavniki ob­čine Železniki, KS Selca, Društva upokojencev Selške doline, Združenja borcev za vrednote NOB Občine Železniki, Območne organizacije Rdečega križa in Medobčinskega društva invalidov Škofja Loka.