Današnji junaki na zgodovinski preizkušnji
Angleška pisateljica kriminalk P. D. James je nekoč izjavila: »Celotno leposlovje je v dobršni meri avtobiografsko, večina avtobiografij pa je seveda izmišljena.« Leposlovje je, tako kot večina umetnosti, res fikcija, ampak, ker je v njem pogosto mogoče prepoznati življenje pisateljev, ki ga ustvarjajo, je pisateljici mogoče samo pritrditi. Znana je anekdota kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza, ki je v romanu Sto let samote opisal pokol na železniški postaji, ki se je res zgodil, a niti slučajno ni bil tako krvav, kot ta, ki je ostal zapisan v romanu. Pisatelj je sam priznal, da je za zgodbo potreboval več krvi, zato je namenoma enormno povečal število mrtvih, ampak potem je podatek iz njegovega romana čisto zares zašel v resne zgodovinske študije.
Še boljša je zgodba o nastanku imena Amerika. Večina ljudi na vprašanje, od kod izvira, avtomatično odgovori, da je kontinent tako poimenoval italijanski morjeplovec Amerigo Vespucci, v Latinski Ameriki pa vam bodo govorili nekoliko drugače. Amerigo se sploh ni imenoval tako. Njegovo rojstno ime je bilo Albérico Vespucci, poleg tega ni bil kapitan ladje, ampak le eden od članov posadke, zadolžen za risanje zemljevidov. Po njegovi vrnitvi v Evropo je nastal prvi zemljevid sveta z omembo Amerike, ki ga je leta 1507 narisal nemški kartograf Martin Waldseemüller. Na njem je na kontinentu napisal Amerika in na vrhu zemljevida narisal Vespuccija ter ga iz Albérica preimenoval v Ameriga. Beseda Amerrigua je namreč stara majevska beseda, s katero so Maji še pred prihodom Špancev imenovali območje, ki zajema današnjo Nikaragvo.
Zgodovino od nekdaj pišejo zmagovalci in tako je po vsem svetu. Čisto nič drugače ni v Sloveniji. Že samo če omenimo Dražgoše, lahko iz dveh različnih političnih polj slišimo popolnoma drugačni razlagi tega pomembnega zgodovinskega dogodka. Sicer pa je obdobje druge svetovne vojne in revolucije prava zlata jama za zgodovinarje z leve ali desne opcije. Po vojni so imeli komunisti več desetletij časa za ustvarjanje svoje zgodovine, nekaj podobnega so počeli emigranti v tujini, po vrnitvi demokracije v Slovenijo pa smo vsi skupaj dobili priložnost, da preverjamo tako eno kot drugo stran.
V zadnjem času je enega pomembnih količkov v teh interpretacijah postavil zgodovinar Božo Repe s svojo biografijo Milana Kučana, politika, ki je nedvomno močno zaznamoval našo sodobno zgodovino. Knjiga se ne odlikuje le po vsebini, ampak tudi obliki. Znano je recimo, da se ni hotela vžgati protestnikom pred Kučanovo hišo, zaradi njene teže pa si nihče tudi ne želi, da bi jo dobil »s knjigo po glavi«. Mitja Ribičič, še eden od pomembnih in spornih politikov, je nekoč besede branil s stavkom »s knjigo nad knjigo«. Tedaj je bil to nekakšen znak za odprto kritiko, v kateri je kmalu na vrsto prišel tudi on sam. Tudi Milan Kučan bo kljub biografiji še naprej predmet politike in študij. Generacije, ki prihajajo, bodo na našo zgodovino gledale zelo neobremenjeno, predvsem pa si bodo same ustvarile svojo resnico.