Ljubezen je večja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 14. februar 2016 / 10:59

Hotel sem napisati: ljubezen je mnogo večja od valentinovega, a bi bil naslov v tem primeru predolg. Valentinovo (to nedeljo bo) je angloameriška iznajdba, k nam je prišlo šele, ko smo se po letu 1990 vsi navdušeni vrnili v kapitalizem. Slovensko valentinovanje je popisal dr. Janez Bogataj (v knjigi Slovenija praznuje, 2011). Poglavju o tem »novem prazniku« je dal nadnaslov »Valentin – praznik trgovin«. Eni od fotografij pa podpis: »Valentin brez korenin! Le še globalni praznik trgovin!« Bogataj povzame tudi nekatere izjave, iz katerih se vidi, da »uvajanje« novih vsebin valentinovega v Slovenijo ni le nekritično, ampak tudi polemično. Eni od zagovornic (28-letni) se je zapisalo: »Lepo je, če smo v spolnosti dejavni vse leto, valentinov večer pa naj bo vsekakor nekaj posebnega za vse, ki se imajo radi, ne samo za zaljubljence. Posebna večerja, kratka pijača na poti domov, potem pa seveda ljubljenje do jutra, ko je treba pač v službo. Da vsi vidijo, kako si utrujen.« Nasprotnik (30-letni) pa meni drugače: »Mislim, da nekakšen kičast, površinski ‘praznik' ne more poseči v intimo dveh. Takšne ‘dejavnosti' so spontane in naj bi trajale vse leto. Pa vendar mislim, da je za iskreno ljubezen takle valentinček plehek, da postaja skoraj obveza in lahko v nerealnem pričakovanju doseže nasproten učinek. In naslednji dan se vprašaš: ‘A to je vse za letos?'«

Temu bi lahko rekli tudi »valentinčkanje«, ljubezen kot poza in zaigrana patetika. Ljubezen je seveda veliko več. Hvala bogu. Saj vsi vemo, za kaj gre, kdo pa ni bil v življenju vsaj malo zaljubljen, enkrat ali dvakrat pa zelo, hudo. To ni zmeraj lepo; ko je človek od ljubezni gnan, je tako rekoč bolan. Petrarka in Prešeren sta v takem stanju pisala sonete, veliki pisatelji 19. stoletja pa cele romane. Najmočnejši so tisti, ki opisujejo prepovedano ljubezen, njihove junakinje so velike »prešuštnice«: Gospa Bovary, Nora, še posebej pa Ana Karenina. O tej se v zadnjem času pri nas neverjetno veliko govori in piše. Letos je to roman za maturo, nedavno je bila v Drami premiera nove dramatizacije tega velikega teksta, podpisuje jo Dušan Jovanovič, v vlogi Ane igra Polona Juh. Ista sta v enakih vlogah nastopila že ob uprizoritvi leta 2006, a ne eden ne drugi z njo nista bila prav zadovoljna. Zdaj sta.

Ljubezen Ane Karenine je sinonim velike ljubezni, tiste, ki je neskončno večja od vsega, kar je v zvezi z valentinovim. Tolstoja naj bi za ta roman navdihnila resnična zgodba Ane Stepanove Pirogove. Bila je »postavna krasotica«, a njen ljubimec, Tolstojev sosed, jo je klub temu varal z nemško varuško svojih otrok. Ko je Ana Stepanova izvedela za njegovo nezvestobo, se ji je zmešalo. Povezala je culo, se tri dni sprehajala po okoliških travnikih in gozdovih, potem pa se je vrgla pod vlak. Ljubimcu je v pismu napisala: »Ti si moj morilec. Bodi srečen, če je morilec sploh lahko srečen. Če želiš, lahko moje truplo vidiš na tirih na železniški postaji.« Tolstoja so 4. januarja 1872 poklicali prav na to postajo (Jasenka), na obdukcijo, da bi jo kot sosed prepoznal. Pogled na iznakaženo truplo te lepe ženske, ki jo je nesrečna ljubezen pognala v grozljivo smrt, ga je globoko pretresel in …

Ana Karenina je vrhunec, lepe primere za nesrečno ljubezen imamo tudi doma, spomnimo se samo Tavčarjevih zgodb V Zali, katerih moto je, da nam je ljubezen vsem v pogubo. K naši sreči nam je še večkrat v radost. Pred valentinovim 2016 se raje spomnimo prav takšnih, radostnih ljubezni. Oživimo jih, (za)ljubimo se!