Zakon in leta

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 3. februar 2016 / 11:16

Zakon oziroma partnerstvo ima svoje zakonitosti. Tega nas nihče ni učil, tako da se moramo kar izkustveno prilagajati sami sebi in letom. Večina nas je bila vsaj enkrat zaljubljenih. Prehod iz zaljubljenosti v stalni odnos nam ponudi dve poti: zavestno delo in počasno graditev odnosa, kar prinaša rezultate z zamikom, druga možnost pa je, da se prepustimo vzorcem vedenja in dela, mišljenja in čustvovanja, ki so nam bili dani, in odživimo avtomatsko življenje. V tem primeru bomo za zmanjšanje zadovoljstva v zakonu največkrat krivili zakonca ali njegove starše. Pogosto je dober izgovor kar celo sorodstvo zakonca oziroma partnerja.

V povprečju (pri nas in po svetu) je največje zadovoljstvo v zakonu na začetku. Nato začne to zadovoljstvo padati in se spet poveča po približno 60. letu starosti. Pravimo, da ima zakonsko zadovoljstvo glede na leta obliko krivulje U. O tem nekaj več drugič.

Zunanje vzroke padanja zakonskega zadovoljstva verjetno lahko pripišemo ciklu starševstva in družine, napornemu obdobju majhnih otrok in kasneje najstnikov, skrbem za stanovanje in finančne probleme, napornim službam, urejanju odnosov s starši, veliki odsotnosti očetov od doma, vedno večji zaposlenosti mater … Notranji vzrok pa je morda v tem, da se odnos z zakoncem ne razvija tako, kot smo si predstavljali. Prepiri in nelagodje, ki ga nekdo doživlja ob človeku, ki si ga je izbral za vseživljenjskega sopotnika, je gotovo velik šok in deluje zelo obremenilno dan in noč. Dodatna težava je, da ljudje ne vedo točno, kako rešiti zakonsko nezadovoljstvo oziroma kaj pri sebi spremeniti, da bi se vzdušje popravilo. Spet drugje je slaba volja, ker bi se en zakonec trudil za odnos, drugi pa sicer ni zadovoljen, noče pa se lotiti zavestnega dela. Tisto, kar pa se danes spreminja, je, da se vedno več zakoncev odloča, da bodo nekaj spremenili in da ne bodo jezni, užaljeni, prestrašeni, osramočeni, nemirni, razočarani in žalostni celo življenje. Vedo, da si zaslužijo večjo kvaliteto življenja in da si kot zakonca z odnosom do sebe in do sozakonca pri tem lahko bistveno pomagata.

Torej, če ne bomo ničesar storili za svoje zadovoljstvo v zakonu, nas (v povprečju) čaka padec veselja in sreče, ko smo s svojo ženo oziroma možem. Kje začeti? Najbolje tam, kjer je edina možnost – pri sebi. Zelo dobro je, ko se oba odločita za zavestno graditev odnosa. Kadar pa sozakonec vztraja pri svojem prav in da se ne bo nič spremenil, smo dolžni do sebe in svojih otrok, da začnemo urejati svoj vložek v najin odnos – to pomeni samega sebe. Ne vemo, koliko časa bomo še živeli, zato poskrbimo, da bomo ta čas preživeli kakovostno, in ne v nekem notranjem močvirju. Ob moji notranji svobodi in mojem dodatnem notranjem miru bo sozakonec začutil nekaj novega.