Reka je mnogo več kot voda v strugi

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sreda, 3. februar 2016 / 14:18

»Vse civilizacije so se razvile ob rekah, kar je osnovni dokaz, da nas hranijo in omogočajo preživetje že od vsega začetka. Mogoče jih zaradi tega vsi nekako čutimo; ni človeka, ki mu zvok vode, toka, brzic ne bi pomenil neke vrste pomiritve. Po domače – nekje v evoluciji smo se morali navzeti tega in je še vedno v nas, samo malo smo zašli s tem modernim načinom življenja,« pravi Rok Rozman, biolog in kajakaš, ki se skupaj s somišljeniki zavzema za reke s čim manj jezovi.

Rok Rozman, biolog tik pred zaključkom magistrskega študija na ljubljanski biotehniški fakulteti, se vsega loti stoodstotno. In celo malo čez, če je le mogoče. Začel je s hokejem, ki ga je predano treniral dvanajst let in nato nadaljeval z veslanjem. Prav tako na vso moč. »Nenadoma me je 'pičilo', da bi se dokazoval tudi v športu, ki je odvisen zgolj od tvojega znanja in truda – in ne od ekipnega razpoloženja. Tako sem se odločil, da se preizkusim v veslanju. Zdelo se mi je, da je to šport zame, da se bom v čolnu in na vodi dobro počutil in lahko tudi uspel«, je pred leti v pogovoru povedal kolegici Vilmi Stanovnik. V četvercu brez krmarja se je udeležil olimpijskih iger v Pekingu leta 2008 in bil leto kasneje v ekipi četverca brez krmarja, ki je na svetovnem prvenstvu v Poznanu osvojila bron. Pa ga je neslo še naprej, jezero je zamenjal za reke in se pred nekaj več kot petimi leti ves posvetil kajakaštvu. »Reke so me pravzaprav zanimale od malega. Pet let sem bil star, ko sem postal ribič, o kajaku sem sanjal že v rani mladosti. Ko se je pred leti ponudila priložnost, sem začel; tekmovalnega veslanja nisem od takrat pogrešal niti minuto,« pove z značilnim širokim nasmehom, ki se spremeni v rahlo zasanjanega, ko začne pojasnjevati, zakaj ga reke tako zelo privlačijo. »Če imam le možnost, sem vsak dan na reki, tako se najbolj povežem z naravo. Ko sem v kajaku, ničesar ne morem storiti na silo, potujem s tokom in se mu prilagajam, drugače ne gre. Pa še tako, z načelnega vidika, mi je kajakaštvo všeč, ker ostaja eden od tistih športov, v katerem ni prostora za nastopaštvo in pretirano komercializacijo,« svojo ljubezen do narave in športa opisuje 28-letnik z Zgornje Lipnice pri Radovljici.

Prej ali slej naletiš na jez

»Ko si v čolnu, lahko opazuješ, kaj se dogaja z reko. In prej ali slej naletiš na jez,« začne pripovedovati svojo zgodbo o boju za reke, ki se je pravzaprav začel lansko zimo, ko je bil na dvomesečni kajakaški avanturi v Argentini in Čilu. »Tam smo srečali Avstralca, ki se je boril za to, da ne bi zajezili enega od izvirnih krakov Amazonke. Domačini, ki so z reko živeli in bili z njo zelo povezani, sploh niso vedeli, kaj se dogaja, on pa je začel akcijo za zaščito reke. S kolegom sva se mu takoj pridružila in mu pomagala. Razmišljal sem, da bi kar ostal, a sem se potem zavedal, da imamo tudi doma reke, ki so potrebne zaščite. Po spletu naključij sem izvedel za projekt Save the Blue Heart of Europe. Organizatorje sem vprašal, ali lahko kot kajakaš kako pomagam, pa so mi povedali za grško-albansko reko Vjoso. To je še zadnja evropska divja, skoraj nezajezena reka. Dva kajakaša in dva spremljevalca, ki smo ustanovili platformo Leeway Collective, s katero želimo ljudi ponovno navdušiti nad dobrimi rečmi v življenju, aktivnim in do narave prijaznim načinom življenja, smo se tako kot ambasadorji kampanje s pomočjo sponzorjev odpravili v Grčijo, v gorovje Pindos, kjer Vjosa, tam še Aoos, izvira.« Na 270 kilometrov dolgi reki so s kajaki in fotografsko opremo preživeli osem dni in posneli film One for the River – The Vjosa Story. Najbolj dramatične vtise so prinesli iz kanjona pritoka Langarica. »Kot bi šel skozi tri kilometre soških korit ... ki jih zdaj hočejo uničiti, da bodo dobili nekaj megavatov elektrike ...«

Rok je, tako kot številni drugi naravovarstveniki, prepričan, da bi bilo treba to tako rekoč zadnjo evropsko reko brez ovir, v celoti zavarovati. Žal mu je, ker so lani že uspeli na svojo stran pridobiti celo predsednika albanske vlade Edi Rama, ki je najprej obljubil, da bo reko skušal zavarovati kot prvi rečni naravni park v Evropi, a nato vendarle našel skupen jezik z investitorji v hidroelektrarne. »Na Vjosi načrtujejo izgraditev 33 hidroelektrarn; na Balkanu, med Slovenijo in Albanijo, jih je po podatkih, objavljenih na spletni strani balkanrivers.net, načrtovanih več kot 2700.«

Reka je kot drevo: če porežeš vse veje, umre

Na vprašanje o vplivih jezov na reke Rok Rozman odgovori brez pomislekov, pravzaprav bolj kot biolog, ne le športnik. »Habitat se na jezu iz rečnega spremeni v jezerskega, to pomeni nižjo vsebnost kisika in dvig temperature vode, kar ima trajen vpliv na domorodne ribje vrste. Jez onemogoča migracijo rib in vodnih organizmov, ni prenosa hranil proti toku, ki hrani ekosisteme v povirnih delih rek. Dnevno nihanje vodostaja uniči drstišča, ikre in mladice; ko jez zaprejo, voda upade v nekaj minutah. Organizmi se nimajo časa umakniti in ostanejo ujeti v lužah ... Prav tako je onemogočen transport rečnega materiala, reka začne poglabljati korito. Sledi upad nivoja podtalnice in slabša kakovost vode. Iz zajezitvenih jezer izhaja metan, ki je najhujši toplogredni plin, do 12-krat hujši kot CO2! Nedavna študija je pokazala, da iz akumulacij HE izhaja toliko metana, da je vpliv na okolje primerljiv vplivu celotnega letalskega prometa,« našteva razloge za to, da se je vključil v okoljevarstveno akcijo.

Priložnost za turizem

»Ljudje smo z rekami nerazdružljivi,« nadaljuje, »popolnoma vse civilizacije so se razvile ob rekah, kar je osnovni dokaz, da nas hranijo in omogočajo preživetje že od vsega začetka. Mogoče jih zaradi tega vsi nekako čutimo, ni človeka, ki mu zvok vode, toka, brzic ne bi pomenil neke vrste pomiritve; po domače – nekje v evoluciji smo se morali navzeti tega in je še vedno v nas, samo malo smo zašli s tem modernim načinom življenja,« pomodruje in stvarno nadaljuje: »Reke nam dajejo pitno vodo, saj polnijo zaloge podtalnice. Vplivajo na lokalno klimo in podnebje, dokler so prosto tekoče, uravnavajo vse mogoče procese. Dajejo nam direktni vir hrane; večje reke še vedno prehranjujejo ogromne populacije prebivalstva. Pretok organizmov proti toku omogoča bogate ekosisteme ob povirnih delih rek, njihov vpliv je velik tudi daleč od struge reke, kar je kar malo težko razumeti, ampak losos ali jegulja, na primer, na dolgi rok hranita gozdove ob rekah ... Vtoki rek v morje pa so globalno gledano najbogatejša območja z biomaso, le če v morje priteče zdrava in divja reka. Reka ob tem v morje prinaša hranila in minerale, ki so začetek kaskadnih procesov; od fitoplanktona do ork. In ne nazadnje: divje reke so priložnost za turizem; od ohranjene divje reke ima nekaj vsa skupnost; kajakaši, ribiči, pohodniki in ljubitelji narave polnijo denarnice mnogim ljudem – in to na dolgi rok.«

Reka je vse kaj več kot le voda, ki teče v strugi, pravi. Je kot drevo: če posekaš vse veje, usahne.

Od Bohinjskega jezera do albanske Vjose

Prepričan, da dela tisto, kar je najbolj prav, se je odločil, da v okviru svojega zavoda Leeway Collective organizira akcijo, v kateri bodo opozarjali na stanje balkanskih rek. »S kajaki se bomo odpravili na pot iz Slovenije do Albanije. Začeli bomo aprila na Bohinjskem jezeru, nadaljevali po Savi Bohinjki in naprej po Savi in tako dalje, vse do Albanije in Vjose, kjer bomo akcijo zaključili s peticijo, ki jo bomo javno izročili predsedniku vlade. Vmes se bomo v vsaki državi, ki skozi katero bomo potovali, pridružili kateri od lokalnih iniciativ za zaščito tamkajšnjih rek in jim s svojo prisotnostjo in s tem medijsko prepoznavnostjo pomagali tudi pri njihovih prizadevanjih za ohranitev naravnih rek,« je poln načrtov Rok Rozman.