Žled »posekal« osemsto »kubikov«, lubadar še dodatno devetdeset

Na hribovski kmetiji Pr' Brlez, kjer gospodari Viktor Markelj, jim je predlani žled izruval in poškodoval okrog osemsto kubičnih metrov gozdnega drevja, lani so zaradi napada lubadarja posekali še devetdeset »kubikov«. Podrtijo po žledu so jim pospravljali tudi romunski sekači.

Potok – Kmetija Pr' Brlez v vasi Potok v občini Železniki je značilna gorenjska hribovska kmetija. Hiša in hlev sta »prislonjena« na breg na nadmorski višini 950 metrov, gozd sega na pobočju Blegoša tudi do 1200 metrov visoko. Domačija je na samem, do nje vodi asfaltirana, na nekaterih odsekih precej strma cesta, po kateri je pozimi, v snežnih razmerah, možen le dostop z avtom, ki ima pogon na vsa štiri kolesa. Vsa kmetijska zemljišča in gozdovi so v strmini, le »zelnik« je na ravni ozki terasi ...

Pri osemnajstih gospodar

Kmetija je stara, prvi pisni viri jo omenjajo že ob koncu 18. stoletja. Sedanji gospodar Viktor je kot najmlajši v družini, v kateri je bilo trinajst otrok, prevzel gospodarske vajeti kmetije v svoje roke še zelo mlad, pri vsega osemnajstih letih. Takrat ni veliko razmišljal o tem, kaj vse ga čaka na kmetiji, a imel je voljo in lotil se je dela. Med prvimi v vasi so kupili traktor, kmalu po tem so tudi ozko strmo pot, po kateri so nekdaj vozili s konjem in volom, toliko razširili, da so po njej lahko vozili s traktorjem. V osemdesetih letih so se lotili gradnje nove hiše. Ko so uradniki prišli na oglede, jim je Viktor pomagal, da so se z avtomobili pripeljali gor, a ko so odhajali, so mu le rekli: »Naredite tako, da se hiša ne bo zavalila v dolino.« Hiša še danes trdno stoji na bregu, za to so vgradili tudi veliko betona, a Viktorju je le malo žal, da za gradnjo niso uporabili več lesa, ki ga je kmetiji veliko. Sredi osemdesetih let so izboljšali dostop do domačije, po letu 2000 so cesto še asfaltirali. Veliko so vlagali v gozdne prometnice, zgradili so poldrugi kilometer gozdnih cest in več kot tri kilometre vlak, nabavili so nova traktorja – enega s pomočjo evropskih sredstev in drugega z občinsko podporo, pa snežni plug, s katerim plužijo petsto metrov ceste ... »Razmere za življenje in delo na kmetiji so se v štirih desetletjih precej izboljšale,« priznava Viktor, ki je hvaležen, da so jim pri tem pomagali nekdanje gozdno gospodarstvo, krajevna enota zavoda za gozdove, občina ...

Padle najlepše bukve

Kmetija obsega 52 hektarjev zemljišč, od tega je 45 hektarjev gozda in sedem hektarjev kmetijskih zemljišč, redijo tudi sedem goved in se ukvarjajo s čebelarstvom. »Vsa zemljišča so v enem kosu in vsa v strmini, obdelujemo jih lahko le s specialnimi hribovskimi stroji. Takšni stroji so zelo dragi, a cene kmetijskih zemljišč nam določajo drugi in so ne glede na stroške enake za vse, za hribovske in nižinske kmete,« pravi Viktor in dodaja, da je zadnji dve leti zaradi velike ponudbe tudi les malo vreden. »V preteklosti smo bolj malo sekali, gozd je bil bogat, a predlanski žled je namesto nas »posekal« okrog osemsto kubičnih metrov drevja. Pod težo žleda, ponekod je bil oklep debel pet centimetrov, so padle tudi najlepše, pol metra debele bukve,« se predlanske ujme spominja Viktor, ki je zadovoljen, da jim je doslej uspelo pospraviti že več kot dve tretjini podrtije. Na oglede za spravilo je prišlo več domačih gozdarskih izvajalskih ekip, a nazadnje je delo v najhujši strmini oz. tam, kjer je bilo drevje najbolj razmetano, opravila romunska ekipa, ki jo je priporočil odkupovalec lesa iz Avstrije. »Romuni so pri nas delali približno mesec in pol, vesel sem, da se nikomur ni nič zgodilo, saj je bilo delo zelo nevarno,« pravi Viktor in dodaja, da so jim jeseni pri spravilu pomagali tudi trije delavci, ki so bili vključeni v javna dela.

Na kmetiji jim tudi letos ne bo zmanjkalo dela v gozdu. Če bo ugodno vreme, bodo skušali do konca spomladi pospraviti še preostalo v žledolomu poškodovano drevje, pozorno pa bodo spremljali tudi širitev lubadarja. Lani so že posekali okrog devetdeset kubičnih metrov »lubadark«, a letos pričakujejo še hujši napad kot lani; precej pa bo to odvisno tudi od vremena. Ves les, tako tistega iz žledoloma kot »lubadarke«, so prodali avstrijskemu odkupovalcu in škofjeloški kmetijsko-gozdarski zadrugi, a cene so bile zaradi velike ponudbe na trgu približno polovico nižje kot v normalnih razmerah.

Jim v gozdu povzroča škodo tudi divjad? »Videl sem tudi trop tridesetih gamsov, nič me niso motili, ker niso povzročali škode. Pred približno desetimi leti so se gamsi umaknili pred jeleni, ki so se k nam razširili z Jelovice. Jeleni delajo škodo na gozdnem drevju – grizejo vršičke, lupijo lubje, spravijo se tudi nad sadno drevje. Pridejo celo v bližino hleva, jeseni so tako »rukali«, da sem se jih ustrašil. Mislil sem, da je v hlevu nekaj narobe s kravo.«

S koso v breg namesto v fitnes

»Čeprav so v hribih težki pogoji za življenje in delo, sem tu srečen in zadovoljen. Tu je narava, mir, tu je lepše kot na morju ali v toplicah. A če država želi, da bodo hribi še naprej tako lepo pokošeni in poseljeni, mora hribovsko kmetijstvo še bolj podpreti. Nekaj že daje, a za tako ekstremne razmere, kot so pri nas, je to premalo. Kmetje ne hodimo v fitnes, ampak se »matramo« po bregovih. Kar ne moremo pokositi s specialno hribovsko kosilnico, pokosimo na roke, s koso.«

Zanimivo: za koso poprime tudi žena Francka, pa ne le za koso – v gozdu dela vse, le z motorno žago ne podira več dreves, in tudi s traktorjem je pozimi splužila cesto, da se je mož lahko vrnil iz službe, iz Železnikov, kjer je štirideset let delal v Alplesu. Francka in Viktor imata tri otroke in tudi že sedem vnukov. Starejša otroka sta že odšla od doma, najmlajši je doma in naj bi tudi prevzel vodenje kmetije.