Trenerski dodatki

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 28. januar 2016 / 22:00

Če hočeš šport razumeti, moraš biti športnik. Drži. Lahko pa se zgodi, da tudi športnik ne razume ... športa. Vendar tak, ki ga ne razume, ne razume še marsičesa drugega v življenju, ne samo športa. Športniki, ki se poklicno ukvarjajo s športom, bi naj bili z izkušnjami izklesane osebe. Včasih, ko smo bili še v socialističnem »raju«, je bilo zakonsko predpisano, da si lahko postal poklicni športnik šele, ko si dopolnil 26 let. Vse do takrat pa si bil amater, neke vrste ljubiteljski športnik pod krinko profesionalizma in obratno, profesionalec pod krinko amaterja. Na našem skupnem prostoru takih služb uradno ni bilo, zato so tisti, ki so izstopali iz povprečja, drug za drugim odhajali v tujino s trebuhom za medaljami. Danes je vse zmešano in je amaterski šport postal povsem ljubiteljski hobi posameznika, profesionalizem pa je svoje lovke spustil do najstniško-pubertetniških let, ko pa mladenko ali mladeniča take starosti zelo težko ožigosamo za izkušenega. Vse prej kot to, kajne? In smo spet pri trenerjih, ki bi pravzaprav morali dobivati še dodatek za pripravljenost – vendar za malce drugačno, kot tisto, za katero so ga prejemali naši priznani univerzitetni profesorji. Vsak trener bi moral imeti opravljeno še pedagoško fakulteto, uradno, z diplomo in pečatom. Žal ali k sreči pa to fakulteto skoraj vsi trenerji opravijo spotoma. »Življenjski faks«, ki je sicer zlata vreden, a se ga, hočeš nočeš, naredi v kombijih, avtobusih, na treningih, po treningih, 24 ur na dan, kolikor je dober trener povezan z varovanci. Športnik, ki ima takega trenerja, je lahko presrečen. Vendar obstajajo tudi taki športniki, ki v vsej svoji karieri niso srečali trenerja pedagoga, ampak diktatorja, ki je bil sposoben mladeniča spremeniti v robota. Trener je multifunkcionalna oseba, ki mora imeti enake lastnosti kot oče ali mama, s to razliko, da ga ni bilo zraven pri uživanju v spočetju bodočega športnika. Trener svojega varovanca uči jesti, piti, se oblačiti in obnašati, jokati in se veseliti ... zraven pa ga mora pospremiti še do kake medalje. S starši je enako. Čeprav nekateri ne vedo točno, kaj početi z lastnimi otroki, ker jim v porodnišnici niso dali »navodil za uporabo«. Trener je torej in oče in mati, sorodnik in prijatelj, rama za jokanje in družabnik za veselje ... skratka, trener je vse, kar športnik potrebuje, potrebuje pa vse. Zategadelj so edini, ki si zaslužijo »dodatke«, tudi na pripravljenost. Resnica pa je čisto drugačna. Že dolgo nismo slišali, da je trener cenjena oseba. Ob uspehih govorimo, da ima srečo, ker ima »superzvezdnika« v ekipi ali da ima nadarjeno generacijo ter je zgolj njen vodič. Ob neuspehih je pa čez noč ob službo. Vemo, kako to gre, novinar objavi, da ni izpolnil pričakovanj, da je ustvaril rezultatsko sušo – in že je na cesti. Človek, pretkan z izkušnjami, vsemi življenjskimi faksi in stoterimi poklici in znanji, nadomestni oče in mati tako konča kot nesposoben za delo ...