Četrt stoletja države Slovenije

Stoletja srčne želje Slovencev so se uresničile šele v enaindvajsetem stoletju. Zdaj jo imamo in nanjo smo skoraj vsi, 95-odstotno, glasovali na referendumu. Prvi koraki so bili obetavni, počasi pa se je v gospodarstvo prikradla teta korupcija, ki je oslabela nekatera podjetja in hkrati državo. V političnih in vladnih krogih pa so strici iz ozadja vplivali na vladne odločitve. Kupček državnega dolga je narasel na 40 milijard evrov.

Prodajati smo začeli uspešne tovarne, podjetja in trgovine: Mercator, Fructal, Žito itd. V naši himni je besedilo »ne vrag, le sosed bo mejak«. In prav sosednja država Hrvaška nas kar naprej toži. Po arbitražnih odločitvah je LB morala plačati dolgove iz preteklosti. Nova klofuta nas bo stala 40 milijonov evrov. Vse večja napovedana varčevalna prihodnost malega človeka bo še bolj privila vijak. Nič pa se ne sliši, da bodo varčevali državni uslužbenci in vlada. V ustavi pa piše, da smo pred zakoni vsi enaki.

Z bodečo žico smo si ogradili meje, kakor leta 1941 italijanski okupator Ljubljano. V spomin na žico okoli Ljubljane vsako leto organizirajo pohod ob žici. V prihodnje bomo morda imeli pohod okoli schengenske meje. Za žico je bilo treba odšteti mastne evre, pa tudi prehranjevanje in nastanitev pribežnikov bremeni državno blagajno.

Kam to pelje, ali smo sploh še samostojni? Vse pomembne odločitve vladnih krogov nam več ali manj dirigira Bruselj. Vlada nam v novoletnih poslanicah obljublja boljše življenje v letu 2016, upam, da bo držala besedo.

Vse, v kar sem se v tem prispevku obregnil, so moja razmišljanja; če pa sem udaril mimo, se iskreno opravičujem.

Ciril Zupan, Mošnje