»Gerbarija« in Tržič iz arhiva

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 22. januar 2016 / 10:12

V Tržiškem muzeju so prejšnji četrtek predstavili dve novi knjigi o Tržiču in Tržičanih. Dr. Bojan Knific je predstavil knjigo k razstavi Usnje vseh barv, ki je na ogled v muzeju, dr. Gorazd Stariha pa knjigo Tržič v arhivskem gradivu fonda Občina Tržič (1860–1920).

Tržič – Potem ko so preteklo jesen z novo stalno razstavo Usnje vseh barv v prostorih muzeja predstavili tržiško usnjarsko tradicijo, ji zdaj sledi še katalog avtorja dr. Bojana Knifica. Druga knjiga, prav tako povezana z zgodovino mesta in življenjem v Tržiču nekoč, z naslovom Tržič v arhivskem gradivu fonda Občina Tržič (1860–1920), pa je delo arhivskega svetnika dr. Gorazda Starihe iz kranjske območne enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana. »Da gre za zelo kvalitetno pripravljeno knjigo, ki prinaša kratkočasno in zanimivo branje,« je delo med drugim označil Mitja Sadek, direktor Zgodovinskega arhiva Ljubljana, tržiški župan Borut Sajovic pa je obe knjigi namenil ljudem, ki se zavedajo svojih korenin, se iz njih učijo, črpajo moč in imajo tako pred seboj zagotovo tudi prihodnost.

Globa za »špricanje« šole

Najprej smo se podali, lahko bi rekli, v upravni oziroma občinski del tržiške zgodovine. »Osnovni namen knjige je bil predstaviti del arhivskega gradiva, ki je v fondu Občina Tržič, pri čemer sem obravnaval obdobje med letoma 1860 in 1920. Pri obravnavanju posameznih tem sem se izogibal že objavljenemu v drugih publikacijah, prednost je imelo še neobjavljeno gradivo, hkrati pa se v knjigi tudi nisem omejil na zgolj eno tematiko,« je uvodoma povedal avtor, dr. Gorazd Stariha, ki je knjigo razdelil na 18 tematskih poglavij, nekaj podpoglavij ter dodatek s statistiko sej občinskih odbornikov. Povedal je, da tudi ni vključeno celotno gradivo 'tržiškega fonda', vsekakor pa so v knjigi zajete teme vabilo k njihovemu še bolj poglobljenemu raziskovanju.

Na videz precej suhoparno goro podatkov, ki jih je v obravnavanih letih 'pridelala' tržiška občina, je Stariha tako v knjigi, še posebej pa občinstvu predstavil na zelo zanimiv način, saj je posamezna področja vseskozi plemenitil z zanimivimi anekdotami. Prvo poglavje je namenjeno občinskemu odboru, ki je v posameznih obdobjih štel različno število odbornikov – od dvanajst do enaindvajset. Iz septembra 1912 je ohranjen prvi zapisnik zasedanja občinskega odbora v slovenščini. »Naj se uraduje v slovenskem jeziku in naj tudi občinske deščice o tem pričujejo,« so sprejeli predlog takratnega župana Franca Ahačiča.

Sledi poglavje, namenjeno občinski upravi. Zanimivo, da je ta leta 1911 štela le šest zaposlenih uslužbencev, in sicer tajnika, slugo, stražnika, dva nočna čuvaja in cestarja. Ena najpomembnejših skrbi občine je bil seveda proračun. Poglavitni vir denarja so bili različni davki pa tudi zaslužek od posesti in koncesij. Občinski gozdovi so bili vsekakor pomemben vir kapitala občine, najrevnejši občani pa so imeli na primer pozimi pravico do priprave zastonj lesa za kurjavo. Seveda ni manjkalo krive sečnje, leta 1918 pa so menda pri tem opravilu zasačili kar njihovega varuha, nočnega čuvaja namreč. Ena od pomembnih dejavnosti občine je bila tudi podeljevanje tako imenovanega domovinstva. Občina je bila zelo previdna s tem, saj je bilo to povezano tudi s stroški občine do upravičencev. Ena obsežnejših tem je tudi šolstvo. »Danes se zdi neverjetno, ampak v preteklosti je občina izterjevala tudi kazni za neobiskovanje pouka. Starši so torej morali plačevati kazen, če so njihovi otroci 'špricali' šolo,« med drugim pripoveduje avtor knjige. Menda je bilo meščanom odveč ometanje dimnikov, kar pa je bilo zaradi varnosti nujno. Da, marsikaj smo oni večer primerjali z aktualnim časom. Tudi to, da je bil leta 1905 predlagan električni vlak namesto parnega. Slednji naj bi iz Kranja v Tržič potreboval 46, električni pa zgolj 30 minut. Vemo pa, da so dobrih šestdeset let kasneje progo zaradi nerentabilnosti ukinili in demontirali.

V knjigi lahko najdemo tudi skico začetkov tržiške kanalizacije iz leta 1851, izvemo pa tudi, kako so neko starejšo gospo, Urša po imenu, ovadili, ker je svojo nočno posodo praznila kar na državno cesto. Eno od poglavij govori o zdravstvu in sanitarnih zadevah, ko gre za ceste in promet, pa je bil baron Friedrich Born leta 1908 menda pravi 'divjak' po cesti. Oholi tako na cesti kot sicer so bili menda tudi nekateri tržiški mesarji, njihovi psi da so še posebno nevarni in popadljivi, so se pritoževali občani. Elektrika je bila za Tržičane velika sprememba, saj je laterne nadomestila električna razsvetljava. Marsikaj zanimivega izvemo tudi iz odnosov občine z Borni in Predilnico, med donosnimi gospodarskimi panogami pa je bilo tudi gostilničarstvo. Menda je bil interes občine za to velik, hkrati pa so negodovali nad preveč navadnimi točilnicami, ki so bile povezane tudi z izgredništvom. Gorazd Stariha knjigo zaključuje s prvo svetovno vojno.

O tržiških »gerbarjih«

Kustos Tržiškega muzeja in soavtor stalne razstave Usnje vseh barv, etnolog dr. Bojan Knific, je v nadaljevanju predstavil katalog, ob oblikovanju Barbare Bogataj Kokalj pa kar lično knjigo, ki dopolnjuje in hkrati razširja stalno razstavo o usnjarstvu v Tržiču, ki so jo odprli lanskega oktobra. »Gre za specifično temo, s katero predstavljamo bogato tržiško usnjarsko tradicijo. Vsebina knjige tako zajema zgodovino predelovanja živalskih kož, tehnologijo izdelovanja usnja, tržiško usnjarsko tradicijo, življenje tržiških usnjarjev ter kakšna je raba usnja nekoč in danes,« uvodoma pojasnjuje Knific in dodaja, da je za knjigo črpal podatke iz različnih virov, posebno dragocena pa so pričevanja starejših usnjarjev, članov njihovih družin in drugih, ki so z usnjem in izdelki iz njega povezani. Tako izvemo, da so usnje strojili že v starem Egiptu in ga marsikje po svetu še vedno strojijo na podoben 'star' način. Obsežen razdelek je namenjen predstavitvi tehnologije predelave usnja, ki je bila značilna za 19. stoletje, ko je doživljala razcvet v Tržiču, razlaga pa je bogato opremljena tudi s fotografijami, utrinki z razstave in ilustracijami Katje Mulej. Da je bilo delo usnjarjev fizično bistveno napornejše od čevljarjev, saj so delali v mrazu in vodi pa še smrdelo je. Zanimivo, da so kože mehčali z živalskimi iztrebki. Za to je menda skrbel tudi tržiški cestar Raztresen. Takole je šla pesem: »Je čuden mož Raztresen ta, k še drek sortirat zna. Naj bo od kona al pa psa, usakga na svoj kupček da.« Izvemo tudi, da so bili postopki strojenja različno dolgi, za podplatno usnje tudi do dve leti.

Tržiška gerbarija je naslov poglavja, ki se osredotoča na tržiško usnjarsko tradicijo. Gerbarji so namreč usnjarjem rekli v tržiškem narečju. V 18. stoletju je bilo v mestu kar šestnajst usnjarskih delavnic, v 19. stoletju pa je bilo usnjarstvo ena najpomembnejših obrti v Tržiču. Najbolj znane rodbine so bili Mallyjevi, Pollakovi, Teuerschuhovi … Po prvi svetovni vojni usnjarn skoraj ni bilo več, bilo pa je veliko usnjarjev, ki so znali strojiti. Zato so leta 1924 ustanovili zadrugo Runo, ki je delovala do leta 1970. Dragocen pri tem je zemljevid usnjarn in spisek usnjarjev. V knjigi izvemo tudi, kako je bilo s tisto nesrečo v velikem sodu, v katerem so namakali kože. Posebno zanimiv je del knjige, ki govori o življenju tržiških usnjarjev, njihovem delovniku, navadah in praznovanjih. Kaj je živa bresa, mišelvanje, kako so usnjarji proslavili petdeset let odsluženega rokodelstva in kdo so usnjarski svetniki ali pa kakšno povezavo z usnjarji imajo mački … o vsem tem prebiramo v knjigi.

V poglavju Usnje v rabi je predstavljenih mnogo izdelkov iz usnja, njihova raba v rokodelstvu in industriji, predvsem izdelkov, za katere niti pomislimo ne, da so iz usnja. In če ne veste, zakaj je za uspešno učenje potreben 'zicleder', boste to našli na 46. strani knjige, ki bo odličen dodatek tistemu, ki se bo sprehodil po razstavi.