Ne zavirajte, naredite še en krog!

V Radovljici so za starejše voznike osebnih avtomobilov pripravili tečaj varne vožnje, na katerem jih inštruktor teoretično in praktično popelje skozi vsa zapletena križišča in krožišča v Radovljici in Lescah. Odziv voznikov je velik, navdušenje tudi.

Križišča, krožišča, razvrščanje ... Kdo ima prednost, po katerem pasu lahko in po katerem moramo voziti? Je bolje, da smo hitri in z zoprno situacijo opravimo v čim krajšem času ali bi se bilo vsega skupaj pametneje lotiti počasneje in previdneje, kljub nevarnosti, da nas bodo imeli drugi šoferji za 'mečkače'? Te dileme starejšim voznikom, ki so večino svojega aktivnega življenja preživeli v popolnoma drugačnih razmerah na cesti, kot jih poznamo zdaj, po navadi povzročajo največ preglavic. Pa, roko na srce, ne le njim.

Prav zato so se na Ljudski univerzi Radovljica odločili, da za starejše voznike pripravijo poseben tečaj varne vožnje, ki ga vodi izkušen in potrpežljiv inštruktor, prometni inženir Gregor Solce. Začel je s teorijo, ki so ji številni tečajniki zavzeto sledili. »Vem, vsi pravijo, da 'ta stari' ne razumejo krožišč, ker so pri nas nekaj novega. Pa veste, da so imeli v Mariboru krožišče že pred prvo svetovno vojno?« je na sprva zapletena, potem pa vse bolj razumljiva pravila vključevanja v promet na krožiščih začel pozornim poslušalcem pojasnjevati Solce.

»Če se vsi udeleženci v prometu obnašajo prijazno, že gre. Ampak kaj, ko ni tako,« je potarnala ena od udeleženk tečaja. Solce se je strinjal. »Glavni problem, kot ga vidim jaz, je slovenska ihta, s katero 'izkušenejši' vozniki pogosto opravijo s starejšimi, ki so pri vključevanju v krožišča pa tudi druga križišča pogosto počasni in premalo fleksibilni.« Tudi zato je želel poslušalce poučiti ali morda samo spomniti na najpomembnejša pravila.

»Osnovna filozofija v krožnih križiščih je zobniški sistem. Tisti, ki že vozijo v krožišču, in tisti, ki se vključujejo vanj, imajo približno enako hitrost. Če se vsi držijo pravil, ni težav. Pri nas opažam dve vrsti neprijetnega obnašanja pri vožnji v krožišču: hitenje znotraj krožišča in agresivno vključevanje vanj. Ampak naj vas ne skrbi, tudi na to se človek lahko navadi. Poznati je treba osnovna pravila in se jasno zavedati, da je nekaj povsem običajnega, če večkrat zaokrožimo po krožišču. Vse drugo je samo pridobivanje rutine,« jih je pomiril in opogumljal izkušeni Solce.

Prav rutino so nekaj dni za teoretičnim delom tečaja pridobivali na križiščih in krožiščih med Radovljico in Lescami. Vsak posebej, s svojim avtom in hladnokrvnim inštruktorjem na sovozniškem sedežu. Začeli so na parkirišču trgovskega centra v Rožni dolini v Lescah, od koder je le nekaj sto metrov od prvega, manjšega krožišča med Radovljico in Lescami na cesti, ki nekdanjo magistralko povezuje z Lipniško dolino. »Kar korajžno,« je Solce spodbujal sicer odločno in suvereno gospo, ki že 53 let redno vozi brez kakršnegakoli incidenta, kot pravi. »Ko ste enkrat noter, ste že zmagali. Preden zavijete v krožišče in preden zapeljete iz njega, je nujen bočni pogled čez ramo, da zagotovo ne spregledate kakšnega pešca ali kolesarja.«

»Krožišč in semaforjev me nikoli ni bilo strah, že dolgo in redno vozim, pravzaprav sem se šla preizkusit, če res vse delam prav,« je povedala izkušena voznica.

Dobro ji je šlo. Po povezovalni cesti se je odpravila levo, do krožišča z zmajem med Lescami in Hrašami. »Odločno,« jo je, ko se je vključevala, spodbujal Solce. »Na misel 'bom za vsak slučaj še malo počakal', kar pozabite. Bolj ko vam bodo stvari jasne, odločneje in bolj gotovo boste šli v križišče,« je opogumljal in pohvalil izkušeno šoferko, tudi ko sta nadaljevala v večjem krožišču na izvozu z avtoceste za Bled, kjer se morajo vozniki razvrstiti v dva pasova. »Razvrstite se na levi pas, bočni pogled in odločno pravokotno na notranji pas krožišča,« je dal navodila. »Ko se boste približali želenemu izvozu, vključite smernik, pogled čez ramo, na zunanji pas in ven. Ne zavirajte; če ni prostora, peljite še enkrat okoli. Če se ne moreš razvrstiti, se pač ne razvrščaš.«

Časi so takšni, da je treba vse življenje razmišljati o prometu, del našega življenja je. In vožnja kot kognitivna dejavnost pozitivno vpliva na starejšega človeka, je prepričan. Šoferka, gospa Sonja Bavdek, se strinja z njim. »Ko sem pred več kot petdesetimi leti dobila vozniško dovoljenje, je bilo seveda bistveno manj prometa in morebitne napake niso bile tako kritične, kot so zdaj. A nič za to. Še vedno vsak dan vozim. Avto je moje življenje, moja svoboda.«