Svetovljan, ponosen na rodni Tržič

Knjižnica dr. Toneta Pretnarja Tržič je organizirala pogovor s tržiškim rojakom, pravnikom, diplomatom in ustavnim sodnikom dr. Ernestom Petričem, ki bo novembra star 80 let.

Tržič – Kdor se je udeležil torkovega pogovora z dr. Ernestom Petričem, z enim od najbolj znanih Tržičanov, v tržiški knjižnici dr. Toneta Pretnarja, je lahko iz prve roke slišal, kako so v nekdanji Jugoslaviji v Sloveniji poskušali zacveteti cvetovi demokracije, pa so jim bile spodrezane korenine, kako je nastajala slovenska država in njena diplomacija, kaj je poslanstvo Ustavnega sodišča in kako človek lahko tudi v najtežjih trenutkih v znanosti in politiki ohrani svoje dostojanstvo in kulturno obnašanje. Kot svetovljan, ki je kot diplomat in strokovnjak za mednarodna pravna vprašanja obredel in videl več sveta, kot je omogočeno običajnemu človeku, je rojakom Tržičanom povedal, da v Tržič vselej rad pride in da mu imenovanje za častnega krajana Bistrice pri Tržiču pred tremi leti pomeni nekaj posebnega v množici častnih naslovov in odlikovanj doma in po svetu.

Tržiško vabilo v politiko

Ko je dr. Ernesta Petriča voditeljica pogovora Božena Kolman Finžgar, direktorica radovljiške knjižnice z rodbinskimi koreninami v Kovorju, vprašala o spominih na Tržič, se je pokazalo, da ima rojstno mesto v njegovem življenju pomembno vlogo. Najprej v mladosti, ko Tržičani niso mogli živeti brez gora, smučanja na Zelenici, petja znanih tržiških pesmi in plesov v »sokolnici«, kot Tržičani še danes rečejo domu Partizana. Iz otroštva pa se, kot bi se zgodilo včeraj, spominja prihoda Nemcev leta 1941 v Tržič in prizorov trume bežečih ljudi ob koncu vojne skozi Tržič na Koroško.

Na Tržič pa sta vezana dva dogodka, ki sta zaznamovala njegovo življenje. Tržičani so bili tisti, ki so leta 1967 mladega doktorja znanosti in docenta na fakulteti za politične vede in novinarstvo v Ljubljani prepričali, da je v kranjskem volilnem okraju, v katerem je bil tudi Tržič, kandidiral za poslanca in je bil z visokim odstotkom glasov tudi izvoljen. Stane Kavčič ga je tedaj tudi povabil kot ministra v svoj izvršni svet. Tržič je bil »usoden« tudi za nasilno slovo od politike. Njegov sestanek s poslanci, ki so predlagali bolj demokratičen način izbire slovenskih predstavnikov v najvišjih organih federacije in so ga obiskali v Tržiču ter se o njegovi kandidaturi pogovarjali v kavarni pri občini, je tedanja oblast označila za ilegalno, podtalno delovanje. V politiki in tudi na drugih področjih zanj ni bilo prostora. Odšel je na tuje: v Kolumbijo, v Irak in v Etiopijo.

V Kavčičevi vladi je bil dr. Ernest Petrič nekaj časa odgovoren tudi za verska vprašanja. »Verni ljudje so bili takrat za marsikatero pomembno stvar prikrajšani. Ni se jih več preganjalo in se jim je skušalo zagotoviti določeno mero enakopravnosti, vendar jim je bilo poseganje v oblastne sfere onemogočeno,« je povedal o tistih časih. Spominja se razburjenja vrha slovenske politike, ko je bil v Slovenski Bistrici župnik ali kaplan izvoljen v občinsko skupščino. Povedal pa je tudi zgodbo o cerkvenem pogrebu svoje mame leta 1968 na tržiškem pokopališču. Ker je bila verna, se je oče, ki sicer ni hodil v cerkev, odločil za cerkveni pogreb. »Ker sem bil takrat minister, so prišli na pogreb nekateri člani vlade, partijski in drugi funkcionarji ter mnogi znani ljudje. Ata mi je rekel, naj ne grem v cerkev, da ne bo kaj narobe. Sam sem seveda šel. Čez tri dni me pokliče Stane Kavčič, ki je bil praktičen in zelo pameten človek z izjemnim občutkom za politiko, in reče, da je slišal za neko mojo demonstracijo v Tržiču. Samo mamo smo pokopali, sem pojasnil. »Pozabi,« je rekel. »Če bo moja mama želela biti cerkveno pokopana, tudi bo,« je rekel.

V diplomacijo, ne v Beograd

Ko so postale v Sloveniji razmere normalnejše, se je dr. Ernest Petrič vrnil domov. Vinko Hafner, ki ga ima za pravega komunista in poštenjaka, mu je predlagal delo v Beogradu. Odklonil je, ker je vedel, da je to tudi izgon iz Slovenije. Izvoljen je bil za dekana Fakultete za družbene vede, sociologijo in novinarstvo, predhodnice sedanje fakultete za družbene vede. Nekega popoldneva ga je presenetil klic tedanjega predsednika izvršnega sveta Dušana Šinigoja, ki mu je povedal, da so ga dali na spisek kandidatov za veleposlanike. Dejal je, da potrebuje Slovenija močno ekipo v jugoslovanski diplomaciji. Najprej mu je bilo rečeno, da gre v Španijo, pa je v časopisu prebral, da gre tja nekdo drug. Potem je bil kandidat za veleposlanika v Indiji, pa je zvedel, da bo moral v Mehiko. »Takrat mi je bilo vsega dovolj. Rekel sem: v Indijo ali nikamor. Potem so mi sporočili, da grem v Indijo,« se spominja teh dogodkov dr. Ernest Petrič. To je bil začetek njegove bogate in uspešne diplomatske kariere, ki jo je po Indiji nadaljeval v Združenih državah Amerike in Avstriji.

Spogledovanje s spomini

Dr. Ernest Petrič je od leta 2010 naprej sodnik Ustavnega sodišča. V šali reče, da je najstarejši na plačilni listi države, saj bo 18. novembra letos star 80 let. Uživa v predavanjih, v svetovanju in mentorstvu mladim, kjer tudi sam bogati svoje znanje. Še vedno piše. Nekatera njegova dela so temeljna za učenje diplomatskih znanj. Skupno je napisal okrog 350 različnih knjig, člankov in razprav. Je član dveh uglednih mednarodnih pravnih teles: odbora za nominacije, ki odloča, kdo je primeren za sodnika mednarodnega kazenskega sodišča, in odbora Organizacije združenih narodov, ki pripravlja osnutke novih pravil mednarodnega prava. Na tržiškem pogovoru pa je povedal, da se loteva priprave knjige svojih spominov. »Nimam energije, da bi napisal znanstveno delo in preverjal stvari v arhivih, ampak nameravam napisati tisto, česar se spomnim,« je povedal.