Slovenija ne sme postati »žep«

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. januar 2016 / 12:06

Slovenija ne bo dopustila, da postane žep, v katerem bi obtičali migranti na svoji poti v ciljne države, pravi državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve Boštjan Šefic.

Boštjan Šefic je že vse življenje Kranjčan, domačini ga pogosto srečujejo na sprehodih z ženo in dvema španskima hrtoma. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil poklicni predsednik Zveze socialistične mladine Slovenije v Kranju, preden je ta postala politična stranka. Zatem se je zaposlil na takratnem republiškem sekretariatu, poznejšem ministrstvu za notranje zadeve, kjer je ostal do leta 2007, nato do leta 2013 delal v zasebnem svetovalnem podjetju in se nato na povabilo takratnega ministra Gregorja Viranta vrnil na ministrstvo kot državni sekretar. V novem mandatu pa se je odzval povabilu nove ministrice Vesne Györkes Žnidar, da nadaljuje kot državni sekretar. Na ministrstvu in v okviru obveščevalne agencije Sova je opravljal več nalog, med drugim je bil tudi namestnik direktorja Sove. Sodeloval je v Svetu za nacionalno varnost in v Medresorski delovni skupini za boj proti terorizmu, pa tudi v različnih delovnih telesih EU in NATO. Te izkušnje so pripomogle, da danes vešče vodi operativne zadeve, povezane z migracijami.

Kako država danes obvladuje migrantsko krizo?

»Ocenjujem, da zelo dobro, kar opažajo tudi v tujini. Ravno pred kratkim sem to potrditev dobil v pogovoru z regionalno predstavnico UNHCR za Srednjo Evropo Caroline Van Buren, ki nam priznava, da je v Sloveniji prijetno delati, ker ima resne in odgovorne sogovornike, ker izpolnjujemo dogovorjeno in enako dobro kot varnostni segment pokrivamo tudi humanitarni vidik. Podoben odnos je tudi znotraj Evropske unije, kjer so bile pobude naše države pozitivno sprejete in kjer pritrjujejo našemu spoznanju, da ob pomembnem humanitarnem vprašanju ne smemo zanemariti varnostnega. Na stvari, ki so se za novo leto dogodile v Kölnu, smo denimo mi v svojih varnostnih ocenah opozarjali že sredi lanskega leta. S Hrvaško smo imeli na začetku pri tem velike težave, ker so bili pri prehajanju migrantov pripravljeni sodelovati zgolj v smislu transporta, ne pa tudi nadzora. Zaradi tega smo imeli krizo v oktobru, ko so k nam pošiljali migrante po zeleni meji. Pošiljali so nam tudi do 13 tisoč migrantov dnevno, v Brežicah smo jih imeli čez 20 tisoč v enem transportu. Bilo je zelo naporno, a smo obvladali in obvladujemo še naprej.«

Kako je ob takem migrantskem valu s prepoznavanjem morebitnih teroristov?

»Ravno danes smo parlamentarni komisiji za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, prej pa tudi javnosti, pojasnjevali, da smo skozi sistem indikatorjev, ki jih ima policija, zaznali, da bi bil lahko morda kdo od migrantov povezan s kako teroristično organizacijo. To smo temeljito preverili, takoj reagirali in na srečo ugotovili, da ni bilo teh povezav. Smo pa v sodelovanju s tujimi varnostnimi organi dali podatke tujim policijam in službam z opozorilom, da so obstajali indici, a niso bili potrjeni. Še tako droben sum je dovolj, da vse dobro raziščemo in izpeljemo potrebne postopke. Naj ponovim: situacijo obvladujemo, in da bomo stvari tudi naprej dobro in še bolje obvladovali, so bili sprejeti dodatni ukrepi na celotni migrantski liniji od Makedonije prek Srbije in Hrvaške do Avstrije: o vnaprej dogovorjenih in usklajenih prihodih, o popolni registraciji s strani Hrvaške, o prejemanju spiskov, o omejitvah števila migrantov pri transportu ... Seveda pri tem prihaja tudi do pomanjkljivosti, ki pa jih odpravljamo.«

Zakaj je bilo treba na del vzhodne in južne meje postaviti žično ograjo?

»Vlada se je za postavitev začasnih tehničnih ovir odločila v skladu z zakonom o nadzoru državne meje in na podlagi izkušenj, ki smo jih imeli s tako imenovanim nenadzorovanim »zlivanjem« migrantov prek zelene meje. Glede na to, da migrantski tok ne popušča in da je bil mogoč ponoven prihod večjega števila migrantov, smo se na več kritičnih točkah odločili postaviti ovire. Gre za mesta, kjer bi lahko nekontrolirano prehajali zeleno mejo, z ovirami pa se usmeri migrante na točke, kjer je mogoč njihov normalni sprejem, registracija in nadaljnji postopki. Začasne tehnične ovire niso neprekinjene ob vsej meji, pač pa na določenih sektorjih, kjer smo ocenili, da nam lahko najbolj pomagajo. Se pa seveda ob tem zavedamo tudi nekaterih negativnih učinkov in razumemo lokalne prebivalce. Na nekaterih delih smo tako žičnato ograjo že nadomestili z običajno panelno. Z nekaj več razumevanja je bila ograja sprejeta tam, kjer so domačini doživljali nenadzorovane prehode množice migrantov, kar je imelo neprijetne posledice. Naj poudarim, da je bila to v vladi zelo težka odločitev. Pričakujemo pa, da bomo s političnimi in diplomatskimi aktivnostmi na vsej liniji vzpostavili nadzor in omejili migrantski val in bomo potem veseli, ko bomo ovire lahko odstranili. Če bi bila celotna EU uspešna pri svojih prizadevanjih, bi lahko to bilo kmalu. Že oktobrski mini vrh v Bruslju (na pobudo Slovenije) je prinesel uspeh ob skupnem spoznanju, da moramo imeti nadzor nad migracijskimi tokovi na vseh poteh. Začel se je dialog na celotni liniji od Grčije do Nemčije. In celo Hrvaška je to naposled sprejela. Ob tem pa Slovenija ne bo dopustila, da bi se zmanjšala prehodnost in bi postala nekakšen žep, v katerem bi obtičali migranti. Za kaj takega nimamo dovolj zmogljivosti: ne prostorskih ne finančnih ne transportnih ne človeških ...«

Koliko migrantov trenutno prihaja v Slovenijo?

»Po novem letu jih dnevno prihaja okoli tri tisoč, najmanj 1700, največ 3700. Doslej je šlo skozi našo državo 400 tisoč migrantov, od 1. do 13. januarja že več kot 28 tisoč. Večinoma ne ostajajo dlje kot 24 ur, zahvaljujoč maksimalnemu angažiranju in zlasti pomembni vlogi policije, vse poteka zelo tekoče, migranti gredo naprej v Avstrijo in Nemčijo. Imamo le primere, ki so jih Avstrijci zavrnili zaradi nejasne države izvora. Od teh je 20 ljudi ostalo v centru za tujce. Te vrnemo v postopek, opravimo dodatne pogovore, s prevajalci preverjamo njihove zgodbe, da si pridemo na jasno. Zaradi tega smo od Hrvatov tudi zahtevali enake spiske, da jih lahko že vnaprej preverjamo in opravimo navzkrižna preverjanja. Sicer pa je za mednarodno zaščito (torej za status begunca) zaprosilo 149 oseb, pet statusov smo podelili. Skoraj polovica teh prosilcev je vmes prekinila postopek in šla naprej v ciljne države.«

Kako smo pripravljeni na možnost, da se v Slovenijo vrne večje število migrantov in tu tudi ostane?

»Ljudi, ki so pri nas prosili za mednarodno zaščito in potem odšli denimo v Nemčijo, nam Nemčija po Dublinski uredbi lahko vrne in dolžni smo jih sprejeti. Teh ljudi je kot rečeno 149. Nismo pa dolžni sprejeti tistih, ki so v migracijskem toku potovali čez Slovenijo, tudi če so dobili odločbo o začasnem zadrževanju na območju naše države. Ta odločba nima statusa dovoljenja za bivanje niti ne podeljuje kakih drugih pravic. Tu je stališče naše države zelo jasno: ker nismo prva država vstopa v EU in šengensko območje, teh ljudi ne bomo sprejemali in s tem popravljali morebitnih napak drugih. Poleg tega vračanje ne more biti enostransko: država, ki želi vračati, mora za to pridobiti tudi soglasje države, ki naj bi migrante sprejela.«

Gorenjska doslej ni občutila migrantske krize. Drugače bo, če bo stavba Baumaxa v Šenčurju namenjena namestitvi migrantov. Kakšna je odločitev v zvezi s tem?

»Gorenjsko v drugem valu res prečkajo transporti z migranti, a gre samo za tranzit. Ti ljudje pri nas niti ne izstopijo, to se zgodi šele v Avstriji. Konvoji so dobro varovani in doslej še ni prišlo do nobenega incidenta, kar kaže, da Gorenjska tega res ne občuti. V zvezi z Baumaxom pa gre za to, da moramo nadomestiti kapacitete, saj moramo nekatere (na območju Radgone, Celja in Šentilja) zapreti, ker se nam iztečejo pogodbe. K določenemu številu kapacitet nas zavezujejo tudi odločitve mini vrha v Bruslju. Ena od možnosti se je pokazala tudi v praznem objektu nekdanjega Baumaxa v Šenčurju, ki je primeren glede možnosti dovoza in odvoza, nastanitev, postavitve sanitarij in podobno. Zavedamo se tudi slabosti (bližine regionalne in avtoceste), zaradi česar bi morali okoli objekta postaviti višjo ograjo. Ne zato, da bi imeli ljudi zaprte za njo, pač pa zaradi njihove varnosti. V tem centru bi se migranti zadrževali največ 24 ur. Vemo, da sta občini Kranj in Šenčur o tem dali negativno mnenje. Formalno nismo zavezani, da iščemo njihovo soglasje, a vedno se trudimo najti skupni jezik. Najslabše bi namreč bilo, da bi ti ljudje nenadzorovano tavali po postajah, parkih in trgovskih središčih, da bi kdo kje obležal ... Tudi v primerih dosedanjih namestitev je bilo burno in glasno, a smo nekako našli kompromise, ki so omogočili začasno sobivanje. In domačini so sčasoma ugotovili, da je vse pod nadzorom in nemoteče.«