Sanje o ljubezni

Skrite zgodbe, 4. del

… »Naslednjič je brat Jakob prišel k mami, ko je hudo zbolela in smo jo morali odpeljati v bolnišnico. Če ne bi bilo brata, ki je posredoval, je v bolnišnico sploh sprejeli ne bi, ker smo bile vse tri na listi sovražnikov ljudstva in države. S seboj je pripeljal tudi ženo, ki ni bila Slovenka. Z njo se je pogovarjal v srbohrvaščini, enako tudi z dečkom, mojim nečakom, ki ga je ona držala v naročju. Bila je zelo lepa ženska, le ustnice je imela namazane z živo rdečo barvo, da se mi je zdelo, kot bi bile krvave.«

Na obisku pri Juditi sem bila več kot pol leta prej, preden so se 'zgodili begunci'. Pred dnevi pa me ponovno pokliče njena vnukinja in mi pove, da so kölnski dogodki njeno babico strli in jo ranili v dno srca. Pa ne toliko sama posilstva, ta so se dogajala tudi prej. Šokiralo jo je, da je oblast, ki bi morala storilce kaznovati, dogodke raje pometala pod preprogo. Še več: mediji, politiki in tudi tisti, ki bi morali kaj reči, so molčali. V Sloveniji se je dogajalo enako. Številne ženske, ki se prej ali slej borijo za svoje pravice, so prav tako molčale. Če pa se je že kdo oglasil, je bil ciničen ali pa se je na račun ubogih žensk pisalo celo humoreske.

»Ne le Slovenija – vsa Evropa je ob teh dogodkih v trenutku padla nazaj v dobo barbarstva,« je s povzdignjenim glasom razlagala Judita. »Ko se družba začne do posiljenih žensk obnašati ignorantsko, je to njen prvi korak, ki vodi v prepad.«

Judita nosi posledice povojnih dogodkov še zmeraj v svojem srcu. Brata Alfonza so ji ubili, kje točno je pokopan, ne bo nikoli izvedela. Eni govorijo, da v okolici Celja, drugi omenjajo, da so fanta in še nekatere druge odpeljali v eno od jam med Ljubljano in Cerknico. Na svoj način je izgubila tudi brata Jakoba, ki se je domačih izogibal vse do smrti. Bal se je, da bi na njegovo kariero pa tudi na življenje otrok legla senca zaradi brata domobranca. Na svoj način je izgubila tudi brata, ki je služil v nemški vojski. Svojih travm, ki so bile strašne, ni delil z drugimi, večji del življenja je potem imel psihične težave, zapiral se je vase in ostajal nedostopen tudi za bližnje sorodnike.

»Ko je umrla mama, mi je ostala le še sestra Nežka. Predstavljate si, kako je bilo, ko je noč za nočjo hodila po sobi, jokala, si pulila lase in nekaj časa žalovala za otrokom, ki ga je splavila, nekaj časa pa obtoževala sebe, ker je to morala storiti. Pogosto se je spominjala posilstva, takrat šele je bilo hudo. To so bili časi, ko nismo imeli nikogar, na kogar bi se obrnili na pomoč. Zelo zgodaj sem se tudi poročila in moževa mama dolgo ni dovolila, da bi Nežko vzela k sebi. Šele potem ko je nekoč padla s kolesa in se je hudo poškodovala, je popustila. Nežka je najprej negovala njo, potem pa je skrbela še za moje otroke. Moževi starši so imeli manjšo kmetijo, mož je ostal doma, jaz pa sem si poiskala službo. Delala sem v treh izmenah, priučila sem se za šiviljo, a pozneje, ko sem imela priložnost, sem se izobraževala, tako da mi ni bilo treba več delati ponoči. A moje življenje ni bilo lahko. Mož je bil zelo ljubosumen, vsak trenutek je hotel imeti nad menoj kontrolo, pogosto me je tudi tepel. A sem mu vse odpustila, saj je imel vsaj otroke rad. Marsikaj jim je nudil, tudi njivo je prodal, da so lahko šli študirat. Če je bilo med nama kaj ljubezni, je ob prvem udarcu umrla. Izginila. Še dobro, da je bila ob meni Nežka. Pogosto je prišla k meni in me brez besed objela in stisnila k sebi. Četudi so ljudje menili, da je malo trčena, ker s tujci ni govorila, vem, da je imela zelo bogat notranji svet, tudi dobro srce. Moji otroci so jo imeli vsi po vrsti zelo radi. Pripovedovala jim je zgodbe, učila jih je pesmi, a, zanimivo, kakor hitro je kdo drug prišel v sobo, kjer so bili, je v trenutku utihnila in si usta pokrila z rokami. Mož je kupil prvega fička samo zato, da me je lahko hodil zvečer, ko sem po popoldanski izmeni šla domov, kontrolirat, ali grem domov sama ali mi kdo dela družbo. Sam pa je lahko ure in ure kvartal pri kolegu, ki je bil lovec in je imel svojo brunarico, v kateri so se zbirali možaki. Govorilo se je, da so jim delale družbo tudi nekatere lahke ženske, a ker jih nisem videla, ne morem dati roke v ogenj.«

Ko sem Judito obiskala prvič, mi teh, zelo intimnih zgodb, ni zaupala. Na začetku je celo trdila, da je omožila najboljšega moškega na svetu. A so jo pozneje pregovorile vnukinje, zato me je poklicala in se mi na dolgo in široko opravičevala, ker mi je prvič lagala. Pa ni bilo treba. Zelo sem jo razumela. O svoji intimi ljudje zelo neradi govorimo, če pa smo zato, da so se nam dogajale grde reči, še sami malo krivi, pa sploh.

»Veš, Milena, na začetku mi je bilo lepo, ko je prihajal Bine k meni na obiske. Zmeraj mi je kaj prinesel in ko sem kakšno takšno ruto potem nosila za k maši, me je pohvalil. V veliki hiši, ki jo – četudi ni bila več naša, ampak nacionalizirana – ni nihče ničesar popravljal, je vse razpadalo. Bine je s seboj pripeljal prijatelja, da smo v sobico, v kateri sva bivali z Nežko, napeljali vsaj vodo. Oskrbel naju je tudi z drvmi, kar je bilo za tiste povojne čase veliko razkošje. Po njegovi zaslugi naju ni nikoli zeblo. A glede moških sem bila zelo neizkušena. Bratje, ki bi me lahko marsičesa naučili ali pa bili moji angeli varuhi, so postali žrtve druge svetovne vojne, s sestro veste, kaj se je zgodilo, z drugimi se pa nisem dosti družila. Sploh je po vojni moških manjkalo. Prijateljičina mama se je v drugo poročila z dvajset let mlajšim moškim. Bil je izhod v sili, a tako je bilo. Spominjam se, da se je takrat že začelo govoriti, da so se nekatere ženske začele družiti med seboj tudi zato, da so se imele rade. Dve takšni sta celo živeli v sosednji hiši. Če nista zvečer zagrnili zaves, sem ju iz shrambe lahko videla, kako sta se – sem in tja – objeli in se poljubljali. Nekateri so ju opravljali, meni pa je bilo vseeno. Ne vem, kaj sem nekoč mislila, beseda je dala besedo, o njiju sem povedala možu. Moje besede so ga vrgle iz tira, začel je kričati name, da imam opolzke misli, nagnal me je k spovedi in toliko časa čakal pri spovednici, dokler nisem prišla iz nje. Ponižal in osramotil me je, da me bolj ni mogel. Še dobro, da so otroci hitro zrasli, ko so bili dovolj pri močeh, so me oni branili, ko je dvignil roko. Na srečo se je okoli petdesetega leta sam odločil, da bo spal v 'kmečki sobi', v pritličju. Pošteno se mi je oddahnilo. V postelji je bil zelo počasen, včasih je trajalo po več ur, da se je kaj zgodilo. Ko bi naredil na hitro, tako kot se je za tiste čase spodobilo, ne rečem ...«

Judita je iskreno žalovala, ko je pokopala sestro Nežko, ko ji je umrl mož, ni potočila niti solze. Oddahnilo se ji je. Najprej me je prosila, naj njeno zgodbo objavim šele, ko tudi nje ne bo več, a si je potem premislila.

»Kadar mi je bilo najbolj hudo, sem sanjala o tem, da imam ob sebi moškega, ki me zna objeti in pobožati. Samo to. In nič drugega. Vse življenje sem hrepenela po nežnostih, a jih od drugih, razen od otrok, nisem dobila. To pa zelo boli,« je na koncu še dodala.

(Konec)