Posilstvo

Skrite zgodbe, 3. del

... »Od ust do ust je šel glas, da je med vojno zakrivil veliko zločinov. Spet drugi so govorili, da ga je izdal lastni brat, tretji so za prijetje krivili njegovo dekle. Trepetali nismo le za njegovo življenje, bali smo se tudi za svoja lastna. Tudi nam so prišle na ušesa novice, da nekateri ljudje kar izginejo, njihovo imetje pa zaseže oblast …«

Danes nihče več ne govori o strahu, ki je po vojni preveval ljudi. Mnogi, ki bi lahko še kaj povedali, so ali pokojni ali pa se jim je strah do te mere zagozdil v spominu, da o njem nočejo niti govoriti. Pa ne, zato ker ne bi želeli, temveč zato, ker se še zmeraj bojijo.

»Ko se je Slovenija osamosvojila in ko so fantje pred zadružnim domom zakurili jugoslovansko zastavo, v imenu katere smo doživeli toliko gorja, sem jokala od sreče. Zdelo se mi je, da se prvič v svojem dolgem in trpkem življenju počutim svobodna. A kaj, ko so se sanje o lepšem jutri prehitro razblinile. Zadnjič mi je eden od vnukov na internetu pokazal številne fotografije, na katerih je bilo spet videti rdeče zvezde. Ubogi ljudje, sem si rekla, saj ne vedo, kaj delajo,« se vmes, me pogovorom, Judita vrača tudi v sedanji čas.

Novico, da so Alfonza res zaprli, je Juditini družini uradno prinesel neki S. K. Bil je starejši gospod, na pogled zelo urejen, celo prijeten.

»Na pragu ga je sprejela sestra Nežka, in ker se ni dal takoj odgnati, ga je povabila v kuhinjo. Mama je ležala na postelji, pokrita z vsemi odejami, kar smo jih imeli, ker se je spet počutila zelo slabo in jo je kar naprej zeblo, jaz pa sem delala domačo nalogo. Obiskovala sem že osnovno šolo in bila sem precej radovedna. Rada sem vlekla na ušesa, kaj so se pogovarjali starejši. Četudi mi je mama namignila, naj se umaknem, sem se naredila, da je nisem slišala. S. K. je popil čaj, potem pa je začel razlagati, da nam lahko pomaga, če želimo Alfonza videti, preden ga bodo zaradi zločinov, ki jih je storil, 'fentali'. Mama je planila v jok, sestra pa je obiskovalca vprašala, kakšno bo plačilo za pomoč. Pa ji moški odgovori, naj pride k njemu v pisarno, da se bosta podrobneje pogovorila. Naslednji dan – bil je četrtek – se je Nežka res odpravila na naslov, ki ga nam je obiskovalec pustil. Ura se je že bližala deseti zvečer, nje pa ni bilo od nikoder. Z mamo sva molili in jokali, tako sva se bali, da se ji ni kaj zgodilo. Vso noč nisva spali, zjutraj nisem šla niti v šolo, ker mame nisem mogla pustiti same. Kar naenkrat zaslišiva po hodniku podrsajoče korake in stokanje. Mama si pokrije obraz z dlanmi, danes sem prepričana, da je točno vedela, kaj bo sledilo. Sestra je bila vsa zabuhla v obraz, z otečenimi ustnicami, pod plaščem pa je skrivala raztrgano obleko. Okoli zapestij je bila krvava, prav tako po stegnih in po trebuhu. S. K. jo je zaklenil v pisarno in jo potem vso noč posiljeval, pretepal in se izživljal nad njo. Mama in Nežka sta jokali, jaz pravzaprav niti nisem vedela, kaj točno se je zgodilo, saj se o intimnih stvareh nismo nikoli pogovarjali. Le slutila sem, da je sestri nekdo storil nekaj zelo hudega. Nikomur se nismo mogli pritožiti, nikomur povedati, z nikomer pogovarjati. Bile smo prepuščene same sebi, tri uboge ženske, ranjene, da bolj ne bi mogle biti. Sestra po tistem usodnem četrtku dolgo ni bila takšna, kot bi morala biti. Ko je ugotovila, da je noseča, je mama v nekdanjem salonu, v katerem smo po vojni imeli drvarnico za drva, z mojo pomočjo preložila polena, da je dvignila desko, vzela izpod nje nekaj zlatnine, s katero je šla Nežka do okulista, ki je živel v naši ulici, a se je vedelo, da je delal tudi splave. Sestra se po tem strašnem dogodku ni nikoli povsem opomogla. Ni se poročila, moških ni niti pogledala več, skrbela je za mamo, kasneje, ko sem se poročila jaz, pa je skrbela za moje otroke, ko sem šla v službo. Bolj malo je govorila, ves čas je nekaj tuhtala, mnogi so jo imeli za malo 'prifliknjeno', jaz pa sem vedela, da ji je tisti moški umoril dušo, jo onečastil in iz nje izpil življenje do zadnje kapljice. Tudi brata Alfonza nismo nikoli več videli. Nekateri pravijo, da so ga odpeljali v Kočevski rog, drugi, da so ga pazniki ubili med mučenjem v zaporu in potem zagrebli kot psa v bližnjem gozdu, saj veste, govoric o tistih strašnih dogodkih po drugi svetovni vojni je bilo precej, točnih podatkov pa ni, ker so imeli zločinci vse pod komando do poslednjega dne, dokler niso umrli. Sem pa slišala več zgodb o našem krvniku pozneje, kakšno leto po osamosvojitvi, ko so ljudje že mislili, da pa o teh strahotah lahko spregovorijo na glas. Povedali so mi, da naša Nežka ni bila edina, ki jo je ta surovež posiljeval. Bilo jih je še več, med njimi so bile tudi zelo majhne deklice. Mnoge je, privezane na posteljo, tudi fotografiral – tako kot Nežko – in jih potem s temi fotografijami izsiljeval. Nobena si ga ni upala prijaviti. Imel pa je – vsaj nekaj – zelo peklensko starost, veliko je pil in imel blodnje. Njegova družina za očetove grehe ni vedela. Še več. Tudi z ženo je grdo ravnal. Ko je umrl, je menda njegov vnuk (lasten sin je naredil samomor) v zaklenjeni blagajni našel ostudne fotografije ubogih nesrečnic. Nič jih ni gledal, vse je zažgal v peči. Tako sem slišala, ne da bi ženska, ki mi je to povedala, vedela, da je bila med nesrečnicami tudi moja sestra. Tudi jaz sem morala tistega usodnega četrtka čez noč odrasti in poleg šolskih obveznosti prevzeti skrb tudi za mamo in sestro. Srce mi joče ob spominih, ne morem reči drugega. A to zgodbo moram dati iz sebe, če je ne bom, me bo dušila še naprej. Ne morem povedati, kako sem pogrešala toplino pa mamine objeme, pogovore. Ko sem prišla iz šole domov, me je sprejela smrtna tišina. Obe, mama in sestra sta živeli vsaka v svojem svetu. Za brata Jakoba smo vedele, da je vojno preživel, a se nam do leta 1952 ni nikoli oglasil. Pa bi se lahko, saj je vedel, kje smo. Malo se je bal, ker smo bile zaznamovane. Kot bivši partizan je imel veliko privilegijev in pravic. Sedmega maja 1952 pa se le prikaže. Bil je spremenjen, zelo drugačen. Me ga nismo prepoznale, on pa nas je. Povedal je, da je več let po vojni preživel v Bosni, kjer so po gozdovih lovili 'sovražnike ljudstva', četnike, ustaše, vse, ki so bili na drugi strani. Pa ga je mama vprašala, ali je kakšnega ubil sam. Nič ni odgovoril. Le stran je pogledal. Naslednjič je prišel k mami, ko je hudo zbolela in smo jo morali odpeljati v bolnišnico. Če ne bi bilo brata, ki je posredoval, je v bolnišnico sploh sprejeli ne bi, ker smo bile vse tri na listi sovražnikov ljudstva in države. S seboj je pripeljal tudi ženo, ki ni bila Slovenka. Z njo se je pogovarjal v srbohrvaščini, enako tudi z dečkom, mojim nečakom, ki ga je ona držala v naročju. Bila je zelo lepa ženska, le ustnice je imela namazane z živo rdečo barvo, da se mi je zdelo, kot bi bile krvave.«

(Konec prihodnjič)