Že petnajst let delajo drugače

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Gospodarstvo / četrtek, 7. januar 2016 / 10:59

Čebelarji v Zgornjesavski dolini so ogorčeni zaradi nedavnih odkritij o prodaji in uporabi sredstev za zatiranje varoze, ki škodljivo vplivajo na zdravje ljudi; niso pa presenečeni. Čebelarsko društvo Kranjska Gora (vsaj) zadnjih petnajst let vztraja pri sonaravnem čebelarjenju.

Podkoren – Kot da bi slutil, kakšen škandal bo izbruhnil tik pred koncem lanskega leta, je Janez Gregori, profesor biologije in čebelar, predsednik Čebelarskega društva Kranjska Gora, že lani spomladi kozarce svojega medu začel opremljati s pomenljivim zapisom: »Čebelarim na stalnem mestu v Podkorenu, s skladovničnimi in nakladnimi panji. Čebelarstvo imam registrirano pri Ministrstvu za kmetijstvo in na Veterinarski upravi RS. Med pridobivam pretežno iz deviškega satja, to je satja, v katerem še ni bilo zalege. Zajedavsko bolezen varozo zdravim izključno z naravnimi sredstvi (mravljična in oksalna kislina), tako da v medu ni nikakršnih ostankov 'kemije'; v njem so v celoti ohranjene vse ugodne učinkovine. Datum, naslov in podpis.«

»Že predlani smo v Čebelarskem društvu Kranjska Gora, ki vključuje vse čebelarje na območju občine Kranjska Gora, izdali posebno brošuro, s katero smo obeležili svojih 15 let sonaravnega zatiranja varoj. Odpravljanja težave, s katero smo se soočili, potem ko je v začetku osemdesetih prejšnjega stoletja zajedavska bolezen varoza prišla tudi v naše kraje, smo se namreč pri nas  že kmalu lotili resno in sistematično,« pojasni Gregori in doda, da mu je žal, ker je po izbruhu škandala s strupenimi kemikalijami, ki jih je za zdravljenje varoze desetletje prodajal podjetnik z Vrhnike, temni madež zaznamoval vse slovenske čebelarje.

»Varoza je zajedavska bolezen, ki je k nam prišla iz Azije, kjer gostuje na azijski čebeli, ki je z njo lahko živela milijone let, naše čebele pa niso prilagojene, da bi se ji uspešno uprle – in jim mora nujno pomagati čebelar. Kranjskogorski čebelarji smo se že kmalu odločili, da se bomo z boleznijo spopadli s sonaravnimi sredstvi. Odločili smo se za mravljično in po potrebi oksalno kislino, ki pri pravilni uporabi ne puščata nobenih ostankov ne v vosku in ne v medu. Mravljična kislina je edino sredstvo za zatiranje varoj, katere hlapi jih ubijajo tudi v celicah s pokrito zalego, kjer so sicer varne pred drugimi sredstvi. Leta 1999 smo na osnovi triletnih izkušenj že izdelali načrt zatiranja varoj, ki je določal potrebna doziranja in koncentracijo mravljične kisline, v odvisnosti od letnega časa (dodajamo jo od sredine julija naprej, ko je ves med že iztočen), temperature ozračja, prostornine panja in načina dodajanja (hlapilnik ali na krpi za pomivanje posode). Koncept v nespremenjeni obliki še danes uspešno uporabljamo. Predstavili smo ga širši čebelarski javnosti in veterinarski stroki Slovenije, kasneje so bili v knjižni obliki z njim seznanjeni vsi člani čebelarske organizacije v Sloveniji. V začetku je bilo veliko zanimanja, sčasoma pa se je večina slovenskih čebelarjev odločila za kemična sredstva.« Kranjskogorski čebelarji so vztrajali pri svojem, na kar so danes zelo ponosni, pravi Gregori.

Zadovoljen je, ker v Dolini lahko zagotovijo, da čebelarji, vključeni v Čebelarsko društvo Kranjska Gora, pri svojem delu za zatiranje varoj ne uporabljajo kemičnih sredstev. In rešitev za potrošnika, ki želi kupiti med, ki je takšen, kot so nam vedno obljubljali, da je, torej okusen, hranljiv in predvsem zdrav? »Nič pametnega ne vem povedati ... Najti je treba čebelarja, ki mu zaupate, druge poti za zdaj ni. Sicer pa se bo moralo po tem, kar se je zgodilo, predvsem marsikaj spremeniti v glavah čebelarjev, katerih prva dolžnost je, da potrošnikom ponudijo neoporečen med. Za začetek bo dovolj, če bodo pri delu uporabljali zgolj tista sredstva, ki so dovoljena – in poslušali nasvete izkušenih starejših,« pravi Gregori in zaključi z besedami psihologa Vida Pečjaka, ki je na vprašanje, ali organizacije potrebujejo tudi starejše, odgovoril nekako takole: »Še kako so potrebni. Mlade držijo nazaj, da morebitna nastala škoda ni prevelika.«