Najprej zažgeš knjigo, potem človeka

Besedilo:
Kategorija: Pisma bralcev / ponedeljek, 4. januar 2016 / 11:55

V Sobotni prilogi Dela z dne 19. 12. 2015 berem intervju izpod peresa Patricije Maličev s spoštovanim italijanskim filozofom Muccio Ordine. Kakor da bi spoštovani gospod vedel, kaj se bo tega dne zgodilo pri nas, je povedal: »In tam, kjer zažigajo knjige, je prezir do kulture in umetnosti neustavljiv. Od sežiga knjige do sežiga človeka je le kratka pot.«

In potem so ves dan vreli v meni spomini. Premleval sem učenjakove misli in dočakal večerna poročila na TV, ki so mi preko TV-ekrana prinesla kar v »živo« zažiganje knjige v mojo dnevno sobo. Nisem mogel verjeti. Zato sem si obrisal solzno in že nekoliko opešano oko, ko sem spoznal, da se to dogaja pri nas, v moji domovini. Zgodilo se je v Murglah na štev. 21, na obrobju Ljubljane. Pred to hišo so prišli meni neznani možje, postavili na cesto zamazano in obtolčeno vedro ter vanj položili čisto novo knjigo. Potem so nekaj modrovali o vsebini te knjige, ki je nebogljeno gledala iz zapackanega vedra. Jaz sem svoje otroke, vnuke in sedaj tudi pravnuke učil, da si morajo umiti roke, preden primejo knjigo. In mizo ter klop je treba pobrisati, preden nanjo položiš knjigo. Ti osebki tem v Murglah pa knjigo kar v zapackano vedro in še z ognjem so grozili. Pojavila se je tudi lastnica hiše v Murglah 21 z vrčem čaja, ki pa ga navzoči niso hoteli. Zato je spoštovana gospa nekoga izmed protestnikov pobožala po licu in mu s tem sporočila, da je ubogi, usmiljenja vreden duševni revež. Protestniki ponujenega čaja niso hoteli. So pa zahtevali milijarde evrov, ki naj bi izpuhtele tam nekje v Murglah na številki 21. Ker pojasnila o izpuhtelih milijardah niso dobili, so iz vedra potegnili knjigo in jo zažgali. V imenu svoje resnice so zažgali drugo resnico. Pa jim ni uspelo. Papir je zgorel. Beseda in misel, ki je bila v knjigi zapisana, bo še dolgo hodila za njimi, požigalci knjig. Knjiga ni sredstvo za kurjavo, ker ne spada med »obnovljive vire energije«.

Moja »spominska banka« hrani na svojem »strežniku« še nekaj spominov na požiganje knjig v naši lepi deželi na sončni strani Alp. Svoja otroška leta sem preživel v času in krajih, kjer je bila pisana beseda v slovenskem jeziku prepovedana. Oznanjevalci rimske kulture so nam požgali knjige, ker naj bi bile pisane »in lingua di merda« (jezik drekačev). V imenu svoje kulture, ideologije, vere in jezika so nam požgali kulturne domove in knjige, prepovedali naš jezik, zamenjali osebna (krstna) imena in nas ožigosali z barbari. To početje v tistih časih sem še nekako razumel, ker so to počeli tujci, ki so naš narod hoteli zbrisati z obličja naše rodne grude. Sedaj pa mi ostaja popolnoma nerazumljivo, da Slovenci kurijo našo, slovensko knjigo samo zato, ker se v njej pisana beseda ne sklada z njihovimi nazori, »resnico«, ideologijo in prepričanji. Nad knjigo s knjigo. Ne z ognjem. Nad besedo z besedo. Ne z mečem. Nad »resnico« z argumenti. Ne z močjo in gnojnico.

Spoštovani gospodje. Tujcu, ki je v letih 1918–1943 požigal naše knjige na Primorskem, smo se uprli z vsemi sredstvi in zmagali. Prepričan sem, da ste tudi vi, zaradi svojega dejanja v Murglah, sprožili odpor pri vseh ljudeh, ki jim je knjiga pri srcu. Zažgali ste samo eno knjigo, simbolno pa vse. Kdor kuri knjige, nima nobene prihodnosti. Z zadnjo požgano knjigo zakuri tudi svoj jezik. In potem bo moral lajati, če bo še hodil po tem pustem svetu brez knjige.

Da ne bo pomote. Na enak odpor bi pri meni naletel tudi tisti, ki bi na podoben način zažgal knjigo Okopi spoštovanega pisca gospoda Janeza Ivana Janše.

Andrej Bolčina, Dolenje Brdo