Brez hokeja ne gre

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Šport / ponedeljek, 4. januar 2016 / 11:28

Čeprav mnogi o hokeju razmišljajo kot o moškem športu, je v zadnjih letih vedno bolj priljubljen tudi med dekleti. Prva med našimi, ki je uspela v tujini, je Blejka Vesna Ažman, ki ima čez lužo celo sloves najboljše med evropskimi hokejistkami.

Bled – Vesna Ažman je zadnja leta razpeta med Kanado in Slovenijo, vzrok za to pa je bil prva leta predvsem hokej, sedaj pa tudi delo. Je ženska z ogromno energije in nalezljivo dobro voljo, ki ji je pomagala preživeti tudi trenutke krize, ko bi marsikdo pustil vse in prišel v varno domače zavetje. Vesna sedaj dela za Les Canadiennes žensko ekipo v NHL, kjer je glavni finančni in marketinški menedžer in prevajalka, poleg tega pa je tudi tako imenovani skavt za mlade fantovske generacije za kolidže in univerze ter za hokejske igralke iz Evrope.

Kdo je bil glavni krivec, da ste vzljubili hokej in nato postali uspešna igralka?

»Glavni je bil zagotovo oče Slavko, ki je bil ves čas vpet v hokej. Precej časa je delal v blejskem klubu, nato je bil nekaj časa celo predsednik jeseniškega kluba. Kot mlad je bil sicer veslač in tudi jaz sem se poskusila v veslanju. Toda to je bilo zame preveč dolgočasno, želela sem biti v družbi. Poskusila sem se pri odbojki, pa sem si poškodovala komolec in kar nekako mi ni bilo všeč. Imam starejša brata, Slavka in Miloša, v naši ulici na Bledu so bili doma večinoma fantje in večina je igrala hokej. Ko so šli na treninge, sem šla z njimi in stala ob 'bandi'. Tako je trener Franci Žbontar predlagal, naj se jim pridružim na ledu. Oče se je strinjal in tako se je začelo. Takrat pri nas še ni bilo ženskih ekip in lige, tako da sem igrala s fanti. Ko sem prišla med mladince, pa ni šlo več.«

Zakaj ste se odločili oditi v Kanado?

»Spet lahko rečem, da je bil glavni pri tem oče. Ko sem mu rekla, da bi bila rada res dobra hokejistka, je vztrajal, da končam tudi univerzo. Edino v Ameriki oziroma Kanadi je bilo mogoče, da igraš hokej za univerzo in hkrati študiraš. Ker sem šla v Kanado pri 17 letih, sem tako najprej z izpiti doma končala jeseniško gimnazijo, nato pa sem študirala ekonomijo in hkrati še nemščino. Oboje sem diplomirala z odliko. Nato sem študirala še italijanščino, ker sem si želela še novih znanj, pa sem šla še na McGill University v Montrealu in tam naredila magisterij iz francoščine. Tako sedaj poleg slovenščine in hrvaščine tekoče govorim še nemško, italijansko, francosko in seveda angleško. Ko pa sem začela delati v finančni hiši, na področju delnic, pa me je to tako pritegnilo, da sem naredila še magisterij iz financ, sedaj pa delam še program CFA, ki je namenjen predvsem bančnikom in so izpiti res zelo težki. En izpit sem že naredila, dva me še čakata.«

Kako ste vsa leta usklajevali igranje hokeja in študij?

»Ne le da sem igrala hokej in študirala, ves čas sem tudi delala, saj se je bilo treba preživljati. Prvo leto sem bila v Torontu, kjer je imel oče znance, nato sem se preselila v Montreal in tudi sedaj imam stanovanje v Montrealu. Ko danes gledam dvajset let nazaj, je sicer res, da sem šla v Kanado zaradi hokeja, vendar to ni bila edina stvar. Pomembno se mi je zdelo, da doštudiram, da se kaj naučim in postavim na lastne noge.«

Bili ste daleč od doma in najbrž je bila kdaj kriza, domotožje?

»Seveda. Najhuje je bilo prva tri leta, saj sem zelo pogrešala družbo domačih, predvsem pa nekdanjih soigralcev pri Jesenicah. Moram povedati, da smo se s fanti v jeseniški ekipi zelo dobro razumeli. Ko sem prišla v Kanado, so vsi govorili francosko, jaz še nisem znala in tako sem si tudi teže poiskala družbo. Spomnim se, da sem klicala domov in rekla, da bom vse pustila in prišla nazaj. Oče mi je takrat rekel, da seveda lahko pridem, vendar da nazaj ne bom več šla. Potem sem premislila in vztrajala. Tudi kasneje je še bila kakšna kriza, in če danes pošteno pomislim, se še nisem dokončno odločila, ali bom ostala v Kanadi ali bom prišla domov.«

Ste med najbolj prepoznavnimi evropskimi hokejistkami v Kanadi, čeprav je že nekaj let, odkar ne nastopate v ženski različici NHL. Kateri rezultati vam največ pomenijo?

»Ves čas sem igrala v najboljši ženski ekipi ženske NHL, v Montrealu. Ko se je liga leta 2000 začela, je na kamp prišlo več kot 250 deklet, jaz pa sem bila izbrana in nato sem ves čas igrala. V naši ekipi so nastopale olimpijke in šestkrat smo bile prvakinje lige. Leta 2007 sem prenehala z igranjem in mislim, da sem še vedno edina evropska igralka, ki je kdaj nastopala za to ekipo in ki je toliko časa igrala v ženski NHL. Dvakrat sem vmes igrala tudi za slovensko žensko hokejsko reprezentanco, večkrat pa nisem mogla, saj smo igrale v finalu lige NHL.«

Igrali ste na vseh igralnih mestih. Zakaj?

»Bila sem sicer na mestu centra, veliko pa sem igrala tudi na beku in drugih pozicijah. Trener mi je letos, ko sva se spet srečala, rekel, da bi rad v ekipi spet imel vesno – dekle, ki bi bila tako vsestranska igralka, kot sem bila jaz.«

Morda trenutno med našimi hokejistkami vidite naslednico?

»Mislim, da bi to lahko bila Sara Confidenti iz Maribora. Z njo sem že govorila in ji bom uredila vse, da bo lahko prišla v žensko ligo NHL. Tudi na Gorenjskem je nekaj talentiranih igralk, dekleta so zelo napredovala. Problem pa je, da je premalo mladih.«

Kljub končani hokejski karieri še vedno uživate na ledu?

»Sem članica Hokejskega kluba Triglav iz Kranja, in ko pridem domov, rada igram z dekleti. Prav tako, kadar sem doma, dvakrat tedensko igram z moško ekipo HK Mamut s Kokrice, ki jo večina sestavljajo bivši hokejisti Triglava. Seveda je to zgolj rekreacija, vendar v hokeju še vedno uživam, rada igram tudi z moškimi. Predsednik Mamutov Janez Sterniša me je povabil, da grem aprila z njimi na svetovno prvenstvo veteranov v Kanadski Ontario. Tam bom kot njihov menedžer, bom pa tudi igrala. Sicer pa je moja želja povezati ameriški, kanadski in evropski ženski hokej, zato bom skrbela, da bomo v naslednjih letih pripravljali hokejske kampe po Evropi.«