Izganjanja hudičev in čaj za pomiritev

Milan Kučan in dr. Danilo Türk sta dva velika moža slovenske politike. O njima si lahko mislite, kar hočete, lahko ju podpirate ali napadate, ampak dejstva, da sta pomembno vplivala na Slovenijo in njeno politiko, ni mogoče zanikati. Zdaj že nekaj časa nista več v političnem vrhu, a sta še vedno v središču naše pozornosti. Za medijsko pojavljanje Danila Türka je pred kratkim poskrbela vlada, ki ga je uradno kandidirala za generalnega sekretarja Združenih narodov, Milanu Kučanu pa so v medije pomagali njegovi najbolj zagreti nasprotniki, ki so se zbrali pred njegovo hišo v Murglah in na protestu zažgali biografijo o njem, a se ta ni hotela vneti. Očitno gre za zelo dober in kvaliteten tisk, ki je tudi požarno varen. Zgorela je namreč samo stran s kazalom.

Protestniki so škodovali predvsem sebi, saj so pozabili, da sežiganje knjig sodi v mračni srednji vek in v čase nacizma, kar v širši javnosti nima ravno pozitivnega pomena. Poleg tega se je izkazalo, da so slabi tudi na teatrskem področju. Poznavanje zgodovine svetovnega protestiranja bi jim še kako koristilo. Februarja 1968 so recimo člani glasbene skupine The Fugs skupaj s pesnikom Allenom Ginsbergom na grobu senatorja McCarthyja uprizorili izganjanje hudiča. Vojna v Vietnamu je bila na vrhuncu, McCarthyjev duh preganjanja komunistov pa je še naprej visel v zraku. Če se je pred Kučanovo hišo zbralo le okoli deset njegovih nasprotnikov, je njihovo predstavo tedaj opazovalo 75 somišljenikov. V smislu dobrega gledališča so za izganjanje hudiča s seboj prinesli vrsto čarovniških pripomočkov. Za razliko od njih so Kučanovi nasprotniki prišli le z nekaj transparenti in negorljivo knjigo ter ob prihodu naleteli na Štefko Kučan, ki jim je postregla s čajem.

Ob kandidaturi dr. Danila Türka ni bilo treba čakati dolgo na tvit Janeza Janše, v katerem je zapisal, da je to »politična katastrofa in posmeh človekovim pravicam«. Kasneje je v stilu svoje duhovitosti zapisal še, da je šlo za pomoto, ker naj bi Miro Cerar in Karel Erjavec zamešala kratice. Mislila naj bi, da gre za OZNO in ne za OZN. Türkove želje, da zasede pomembno mesto v OZN, so znane že dolgo. Že decembra 2013 je sporočil, da je načelno pripravljen kandidirati za generalnega sekretarja OZN in se tudi res lotil lobiranja. V začetku leta 2014 so slovenski diplomati po svetu dobili navodilo, naj začnejo pripravljati teren za njegovo kandidaturo, ampak že od vsega začetka je potekalo tudi »interno lobiranje« v nasprotno smer, ki so ga vodili na desnici.

Za razliko od Milana Kučana, ki se je očitno odločil umakniti v pokoj, dr. Danilo Türk politično ne želi počivati. Njegove ambicije tudi presegajo slovensko notranjo politiko, kar je razumljivo, saj je v organizaciji, kamor bi zdaj rad prišel, začel svojo mednarodno diplomatsko kariero. Toda na domačem političnem parketu bo moral izbojevati veliko težjo bitko od one v mednarodni sferi. Tu bi za pomiritev strasti še kako potreboval čaj Štefke Kučan, a kaj, ko tudi med njim in Kučanom ni čutiti pretirane ljubezni.