Bila je diplomska naloga, zdaj je resničnost

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 26. december 2015 / 09:23

Kulturno središče Stare Žiri in Sokolski dom v Gorenji vasi sta projekta, katerih realizacija je obogatila arhitekturno in prostorsko podobo obeh krajev. Oba projekta je podpisala arhitektka, ki je tudi soavtorica tega pogovora ... Beta Poljanšek Koman, arhitektka, živi v Škofji Loki, vidi in dela širše

Povod za ta pogovor je ta, da je prišlo v pravkar minevajočem letu 2015 do realizacije dveh pomembnih in odmevnih projektov: prenove Sokolskega doma v Gorenji vasi in ureditve okolice Muzeja Žiri. Si kaj ponosna?

»Delo, v katerega vlagaš, skupaj z drugimi, veliko svojega znanja in truda, me vedno navdaja z nekim zadovoljstvom, ko prenovljeni prostori znova vstopajo v vsakodnevni utrip. Tudi zato, ker smo pri obeh projektih uspeli ohraniti stik s preteklostjo. Ta ohranja – bodisi v Starih Žireh ali v Gorenji vasi – znano podobo naselja, v kateri se dobro počutimo.«

Pa nam opiši najprej projekt Sokolskega doma v Gorenji vasi …

»Vživeli smo se v tesno sodelovanje z naročnikom in celotno ekipo projektantov, saj je bila prenova zahtevna in je terjala številne prilagoditve. Obsežen je že postopek priprave takega projekta: projektna naloga je bila pogumna, posegla je v konstrukcijsko in programsko posodobitev obstoječe zgradbe na raven današnjih zahtev. Menim, da je bila odločitev prava – da se ohranja delo prejšnjih generacij in nadaljuje v prihodnost današnje moderne družbe.

V pripravi nam ni uspelo zbrati veliko zgodovinskih podatkov in dokumentacije – imeli smo eno samo sliko prvotne podobe doma iz leta 1921, pred poznejšimi dozidavami; ta slika je pričevala o ‘secesijskih' elementih. To je bilo nekakšno pravilo iz časa grajenja domov sokolskega gibanja v širšem slovanskem območju na prehodu v 20. stoletje. Odločili smo se za oblikovno členitev, ki se pomensko približa izvirni, sicer krajši fasadi, povzeli pa smo tudi spomin na prvotno zeleno barvo; te so se še spominjali starejši vaščani … Posebna zasluga investitorja (Občine Gorenja vas - Poljane) je, da se je odločila za postavitev skulpture – simbola gibanja – dveh bronastih sokolov (izvirni ‘sokol', ki je bil verjetno kamnit, je izgubljen); zdaj vsak pogleduje v svojo smer po dolini. Zaradi nove obvoznice je objekt dobil še eno ‘glavno' fasado, južno pročelje; to je bilo nekdaj le zadnja stran stavbe, danes gleda na glavni prometni tok ob Sori in kot največja stavba s poudarkom sooblikuje podobo Gorenje vasi. No, umetnika nismo iskali prav daleč, kipar Metod Frlic je ustvaril avtorsko odlično, sodobno in hkrati s tradicijo sokolstva skladno ‘krono' Sokolskega doma.

Zunanja lupina, protipotresno povezana in z novim toplotnim ovojem, bo v notranjosti združevala bogat program z več funkcijami: dvorano, občinsko upravo, knjižnico, objekt bo dostopen gibalno oviranim, dosegal vse sodobne tehnične standarde, bo energetsko varčen in izkoriščen do zadnjega kvadratnega metra. S skupno iznajdljivostjo in sodelovanjem naročnika, projektantov posameznih strok in pohvalno sposobnostjo izvajalcev del smo na obstoječem mestu pridobili očiščene, suhe, svetle, tehnološko sodobno opremljene prostore. Skupaj s širšimi zunanjimi ureditvami in obvoznico pridobiva Gorenja vas dobro opremljen urbani prostor …«

Spominjam se, kako si zdaj že davnega leta 1988 v Stari šoli v Žireh razstavila svoje diplomsko delo pri profesorju Petru Fistru. Šlo je za prenovo Stare šole in Štalarjeve hiše (ta je bila prvotno hlev prve) in ureditve okolice obeh. Takrat smo lahko samo sanjali, da se bo ta projekt enkrat uresničil. Pa se je! Kaj porečeš?

»Študentsko delo je seveda mišljeno kot vaja, preizkus tega, kar se naučiš v letih šolanja. Naloga je bila precej kompleksna in – kot sem si pri taki nalogi lahko privoščila – precej v oblaku. A ker je diploma obravnavala prostor v neposredni bližini mojega rojstnega doma, sem vedno razmišljala (ali bolj upala), da se bo prenova v neki obliki, v nekem času, po neki nujnosti, tudi uresničila … Obsežni velikonočni potres v Posočju leta 1998 je bil točka preloma tudi za začetek prenove – preko Državne tehnične pisarne je Občina Žiri z zasnovo iz diplomskega dela uspešno kandidirala za sredstva, ki so zadostovala za pripravo projektne dokumentacije, a le za statično sanacijo – vendar pod pogojem, da se izdela celoten projekt. Ta je bil nato izveden skupaj s podjetjem IBT Inženiring iz Ljubljane, avtorji pa smo Borut Burger, Janez Koman in jaz.

Investitorji vedo, da lahko le s pripravljenimi projekti oblikujejo finančni načrt in dosežejo uspeh na razpisih ... Žal je nastopil med samim delom neki trenutek (ne)sporazuma in je čez noč padla odločitev (po mojem mnenju seveda napačna), da se prav Štalarjeva hiša, ki je bila predmet prenove v diplomski nalogi, »zravna z zemljo«. Razlogi za tako odločitev so lahko različni, a verjetno je prevladala negotovost pred morda prevelikim finančnim zalogajem – na to pa je lahko lokalna skupnost vedno občutljiva. Seveda pa naj bi bila taka odločitev vedno predmet dobre argumentacije in dogovorjene strategije.«

Res je: Štalarjevo hišo so leta 1998 (žal) porušili, prenovljeno Staro šolo smo odprli februarja 2009, ob koncu letošnje pomladi, 20. junija 2015, pa še prenovljeno okolico. Bilo je – tri dni pred kresno nočjo – nenavadno hladno, a grel nas je občutek, da smo zmagali! Ti pa si imela govor in povedala …

»… prav zaradi slovesnosti trenutka sem morala povedati, da o zanimivi zgradbi, ki je bila pred mnogimi leti predmet moje diplomske naloge, danes priča le še nekaj sledi – temelji, portal, stebri – in da je s padcem te hiše – sredi truda za obnovo celotnega kompleksa – žal izginilo tudi nekaj od tistega, kar poimenujemo ‘duh kraja, duh časa' (genius loci), in lahko bi rekli, da je izginil del Žirov, ki sem ga vedno občutila kot najbolj domač prostor.

Ob dvomih o smislu varovanja in prenove sem postavila na prvi pogled enostavni vprašanji. Prvo: Ali smo moderni in napredni, če rušimo stare zgradbe in namesto njih postavljamo nekaj povsem novega? In drugo: Ali smo konservativni in zastareli, če vztrajno varujemo in prenavljamo stare zgradbe? … Podala sem svoj pogled, namreč, da smo vsekakor napredni, če pripoznamo vrednost staremu in če se trudimo, da to sprejmemo kot bogastvo današnjega časa ter omogočimo rodovom za sabo, da bodo bolje razumeli in cenili to, kar je nam morda ostalo skrito v preteklosti. Na več kot četrt stoletja trajajoči poti prenove območja ‘Stare šole' in ‘Štalarce' smo uspeli marsikaj popraviti, tudi posodobiti, marsikaj je ostalo le v načrtih; muzeju pa smo le povrnili izvirna razmerja oblikovno bogate baročne zgradbe; žirovska ni nič manj bogata, kot so nekatere meščanske hiše iz srede 18. stoletja v Ljubljani (podobni stojita na Novem trgu 2 in na Gosposki 4).

Uredili smo park v prehodu med (naravnim) obrobjem in (urbanim) središčem … Spoštovana gospa Juta Krulc je tu proti koncu svoje izjemno dolge ustvarjalne in življenjske poti, v svojem 102. letu življenja, pripravila enega zadnjih načrtov zasaditve. Tehnično infrastrukturo smo skrili pod zemljo, za nesrečni soobstoj transformatorske postaje in častitljive kapelice pa lahko upamo, da bo v ‘boljših časih' uspela primernejša ureditev … Nanjo čakata tudi izvir in obnova perišča. Seveda gre tudi pri tem projektu zahvala pogumnim odločitvam različnih občinskih vodstev in uprav, ki so podprle projekte in jih uspešno izpeljale.«

V e-debati smo »pogruntali« tudi ime nove pridobitve: Kulturno središče Stare Žiri. Kultura in umetnost naj bi se dogajali tudi okrog osrednje hiše, v kateri sta muzej in krajevna knjižnica. Zraven nje je staro vaško perišče Na Studencu, tu je na novo postavljeni bunker Rupnikove linije, v bližini stoji ruševina prezbiterija stare farne cerkve in pri njej staro, a opuščeno pokopališče, nedaleč stran je Vrt Tomaža Kržišnika, življenjsko delo letos umrle in zdaj že legendarne arhitektke Jute Krulc, pravkar si jo omenila … Imaš občutek, da bo to starožirovsko središče, kjer je tudi tvoj nekdanji dom, dejansko zaživelo?

»Žirovski župan Janez Žakelj je tisti večer obljubil sprejem naših starih predlogov ureditve tudi v smeri proti ostalinam stare cerkve in proti bogatemu Kržišnikovemu vrtu. Mogoče bo uspešna izvedba današnjega ‘središča' nekoč res vzpodbudila tako nadaljevanje. Knjižnica vsak dan privablja širok krog krajanov, v veselje mi je, da je tu spet veliko mladine. Res pa je tudi, da njen prostor že poka po šivih. Po svetu sem videla mnoge uspešne, pa tudi neuspešne, čeprav ambiciozne javne ureditve – tudi zelo znanih ustvarjalcev; te pričajo, da pri napačni ali preveč lahkotni presoji lahko pride do predvidevanja, ki zgreši – in življenje najde pot v povsem druge prostore, kot si jih načrtoval.

A vendar je prav arhitektura tista, ki prostor tako rekoč ustvari, vzpostavi materialno in estetsko osnovo in omogoči skupne dejavnosti. V žirovskem primeru to toliko bolj drži, ker je zgodovinsko središče naselja prav na tem mestu, to je prav v ponovno urejenem javnem prostoru med starimi hišami, v notranjosti stare poselitve. Za nekaj časa je bil ta prostor ‘pozabljen', utrip življenja se je razpršil po vsej ravnini, predvsem zato, ker je nova prometnica obrnila logiko uporabe prostora proti robu … Danes smo na srečo spet postali zahtevnejši in občutljivejši, znova potrebujemo prostore, bogate s simboli časa, ki presegajo samo eno generacijo, in lepo je, ko se vračamo pod stari Tabor, v naročje južnega dela Žirka, k izvirom in godrnjanju Lintverna … Saj veš, pred dnevi /v torek, 15. 12. 2015/ se je na tem mestu spet ‘nekaj' dogajalo: Lojze Gostiša in družina Vladimirja Kavčiča sta na pobudo najinega rojaka Viktorja Žaklja slovesno podarila svoja knjižna opusa žirovski knjižnici – dela, ki presegajo zgolj lokalni pomen. Koliko uglednih literatov, gostov in domačinov se nas je zbralo, bo Gorenjski glas verjetno poročal na drugih straneh … Menim, da dogodki muzeja in knjižnice danes temu novemu-staremu središču že prinašajo privlačen ritem, postaja resnično mesto srečevanja, slovesnih dogodkov in duhovnega razvedrila …«

Poglejva zdaj še malo bolj nazaj. Celo vrsto let si bila zaposlena v družbi Marmor Hotavlje in postala njena hišna arhitektka. Takrat si morala najbrž izvrševati predvsem veliko »navadnih« naročil, po drugi strani pa gotovo tudi kak bolj prestižni projekt. Denimo …

»Leta v Marmorju zaznamujejo prehod iz akademske šole v ‘šolo natančnosti in kompleksnosti', posebna znanja pri uvajanju kamna v sodobne prostore pa tudi uvajanje v dialog z naročniki in izvajalci. To je bil čas poglobitve ljubezni do kamna. To odlično gradivo je – in je vedno tudi bilo v predstavah ‘prestižno', tako pri gradnji in opremi kot v zunanjih ureditvah. V Marmorju se je tovrstnih projektov zvrstilo veliko. Tehnološko, oblikovno in tudi finančno so bile najzahtevnejše velike jahte, kjer si projektanta izbere naročnik, z njimi smo iskali sestave primernih kamnitih oblog, skupaj s tehnološkimi rešitvami. Marmor Hotavlje (MH) se nedvomno že dolgo uvršča med najnaprednejše izvajalce, odlično obvlada zahtevna kamnoseška dela vrhunskih unikatnih (‘butičnih') izvedb po posebnih naročilih. Posebnost dela v podjetju, ki je v ospredju kamnarske industrije, je res množica izjemno zanimivih in tudi zahtevnih sodelovanj, vendar pa prav zato, ker MH ni projektantska hiša, tudi pomeni, da na tem mestu ni bilo mogoče samostojno (avtorsko) arhitekturno načrtovanje.«

Tvoj delokrog je predvsem na širšem območju Škofje Loke. Zgodovinsko rečeno: v nekdanjem loškem gospostvu freisinških škofov. Z Marmorjem in sicer pa si gotovo segla tudi v kraje izven loškega gospostva. Pa nam zaupaj še katerega od takih del …

»Prostor lepih dolin ob obeh Sorah raje imenujem po domače. Delo, tudi v ‘domačem' MH, je bila torej priložnost, da se delovno soočim s hitrim prehodom od tradicije k skokovitemu razvoju tehnologij (različne obravnave kamna, pritrdilnih tehnik, CNC-tehnologij, površinskih obdelav …). Motiv za moje delo v hitro spreminjajoči se kamnarski industriji je bila misel, da morda lahko le arhitekt(ka) s poznavanjem prostora in imaginacijo ponudi industriji tudi nova področja uporabe. Rada sem oblikovala vrsto sejemskih postavitev v evropskem prostoru, skupaj s programsko zasnovo, z grafičnimi predstavitvami in posebej za vsako predstavitev oblikovanimi izdelki.«

Zdaj imaš svoj biro in si njegova direktorica, mož Janez Koman (bolj sliši na ime Jaka) pa je najbrž tvoj mezdni delavec. Ime firme: Vel, Projektiranje in arhitektura, d. o. o. Pojasni nam najprej Vel?

»V družinskem podjetju nekdo mora biti direktor, tajnica ali snažilka nista obvezni … Ime je nastalo že leta 1992, vezano je na samoizpraševanje o procesu projektiranja. Kreativni proces na poti do realizacije ‘projekta' je nenehno vpet v nekakšno dvojnost nasprotujočih odločitev, v izključujoči, ali-ali (latinsko: ‘vel'). Odločitve, ki jih arhitekt sprejema v vrtincu želja naročnika, tehničnih, finančnih, programskih, širših družbenih zahtev oz. predpisov, prostorskih, zgodovinskih, časovnih danosti in seveda estetskih možnosti, na koncu edine izražajo uspelost tvojega dela, v pomirjenosti, da si v procesu, ki je včasih tudi večleten, sprejel nekatere odločitve, ob nujnosti tega, da si hkrati z njimi izgubil kakšne druge možnosti – skratka nenehno smo sredi paradoksnih odločitev. Pomenska sorodnost izraza ‘vel' pa je tudi v pojmu tančice, ki ovija nam ‘neznano realno' in ki naj si je ne drznemo odmakniti.«

Arhitektura je zelo posebna disciplina. Po eni strani je boljša vrsta obrti (meritve, izračuni, načrtovanje …), po drugi lahko seže v umetnost in z njo v večnost. Kako ta veliki razpon doživljaš v svojem delu? Se čuti, kje obrt prehaja v umetnost?

»To je vprašanje, ki sproža neskončne razprave – vendar bi morali odgovor vseeno najti na razumljivi ravni. Beseda umetnost – ars –, sposojena pri Rimljanih, je v indoevropski osnovi pomenila skladnost, dober spoj, spretnost in je v predklasični dobi kazala na enotnost izdelovalca in vednosti, izhajajoče iz izkušnje izdelave. Raziskovalci so pokazali, da so bili prvi koncepti prostora in sveta (v 6. st. pr. n. št.) povzeti po modelu takratnih arhitekturnih tehnik pri graditvi (dorskih) svetišč. Enotnost vednosti in izkušnje pa se je kasneje razslojila na obrtnike in teoretike (theoros = gledalec, iz ‘thea' pogled + ‘horan', videti). Vse do danes so se izdelovalci in načrtovalci bolj in bolj ločevali, specializirali, stroka je postajala podobna znanosti, ki se je tudi sama vedno bolj ločevala na različne ravni življenja, preglednost nad dogajanjem se je že zdavnaj izgubila. A nekaj je arhitekturna stroka obdržala v svojem spraševanju po kvaliteti življenja – čeprav lahko posamezne specializirane dejavnosti prevzamejo arhitektom večje ali manjše dele ‘produkcije prostora'. Prav to tudi ves čas uspešno počnejo in s svojo kapitalsko in tehnično podporo nudijo odlične rešitve – vendar je samo arhitektura tista, ki vztraja pri prostorskih določilih, ki segajo čez gole tehnične zahteve in odgovarjajo na temeljne razsežnosti bivanja v celotnem loku življenja. Trdim, da gre za umetnost, za željo, za voljo po kvalitetnem prostoru – tu ne govorim o umetnosti oblikovanja posamezne fasade ali umetniških interierjev, temveč o umetnosti življenja, ki najde svoj prostor. Vem, da ne morem dokončati še tako nepomembnega projekta, dokler ne občutim, da se bo lahko v njem izrazilo prav to: umetnost življenja.«

Štejejo v arhitekturi le realizirani projekti? Ali pa je lahko arhitekt kot avtor ponosen tudi na projekt, ki sicer ni bil udejanjen, a je v resnici dober? Gotovo imaš tudi kakšnega takega?

»Štejejo seveda načrti, ki z gradnjo zaživijo svoje lastno življenje, za katero so bili načrtovani. Začetna zamisel pomeni z izdelavo načrtov samo en del poti, med gradnjo se razpre še vrsta novih posredovanj in medsebojnih usklajevanj, rešujejo se ne samo tehnična vprašanja – in sodelovanje v celotnem nastajanju je posebna prednost, ki pa se ne zgodi prav pogosto. Pri neizvedenih načrtih z možnostjo izvedbe gotovo nastajajo nove zamisli in izpeljave. Najbolj znan arhitekt, ki se je v nemoči, da bi lahko bolj osveščal naročnike, odločil, da bodo ostala njegova dela samo na papirju, je Piranesi (njegov oče je bil kamnosek iz območja Pirana!) – in res so njegova zgolj narisana dela z izjemno močjo vplivala na temeljne razmisleke o arhitekturi … Kakšnih projektov v oblakih pa nisem naredila, morda le diplomsko nalogo, pa še ta je rodila sadove.«

Več tvojih del sva že omenila. A kljub temu še enkrat vprašanje: na katere od svojih projektov si najbolj ponosna?

»Pomembna sta oba projekta, s katerima sva začela tale razgovor … Rada bi pa poudarila, da se ukvarjam z nepretrganim tokom individualnih naročil za ureditve bivalnih prostorov, oprem, hiš ... Čeprav so to manj obsežni projekti, so delovno intenzivni in privlačni in jim ne glede na obsežnost pripisujem enak pomen in vso pozornost. Res se pa vedno znova znajdem v položaju, ko se navežem na zadnje delo, ki je na mizi … Lahko bi povzela misel slovitega ameriškega arhitekta F. L. Wrighta, ki je na podobno vprašanje novinarjev ob svoji 80-letnici odločno rekel, da ima najraje naslednjega – in je res vse do 90. leta ustvarjal vedno boljše projekte … A vendar nisem veliki zagovornik izrazite ‘avtorske arhitekture', ki poudarja predvsem osebno noto arhitekta, čeprav se temu ni mogoče vedno izogniti. Bolj mi je pri srcu način dela, ki v okolju, kjer delujem z majhno skupino sodelavcev, neguje nekakšno svetovalno vlogo pri vrsti prostorskih zagat, s katerimi se ves čas srečujejo prebivalci, katerih razmere in prostor dobro poznam. Kljub temu da zagovarjam razpisna načela, ki veljajo pri investicijah v izboljšave našega prostora, pa podpiram razmišljanje, da je zelo dragoceno tudi tisto znanje, ki ga pridobiš samo z neprekinjeno prisotnostjo pri reševanju problemov znanega okolja. Ni toliko pomembno, ali so to veliki ali majhni projekti, več pomeni, da se ves čas zavedaš različnih razsežnosti, ki veljajo poleg tistih nalog, ki so lahko programsko opredeljene – namreč lokalne posebnosti kvalitete življenja, neizrečene ali neizrekljive dileme, ki vplivajo na želje naročnikov in uporabnikov. Posebnosti našega zgodovinskega razvoja so prežete v vse pore življenja. Tega ne moremo in ne smemo prezreti – a včasih to terja tudi svojo mero javnega poguma, predvsem nosilcev posameznih odločitev. Večina projektov, kjer sem sodelovala, se je v večji ali manjši meri dotaknilo teh razsežnosti – nikoli nismo kar opustili teh sicer pregovorno ‘nevidnih' vsebin in tudi v prihodnje bi želela, da se jih v polni meri lotim.«

Sprejemaš tudi naročila v t. i. degradiranih okoljih, kjer so bili narejeni veliki arhitekturni in urbanistični grehi …

»Tovrstno razmišljanje je vedno bolj prisotno tudi v Sloveniji, kjer se mladi arhitekti kar prostovoljno spoprijemajo s problemom zapuščenih, tako imenovanih ‘osiromašenih' delov prostora. Vsako od teh območij ima svojo zgodbo, svoje razloge, zakaj je zašlo v kategorijo zanemarjanja in slabih rešitev – vedno so bile prisotne preveč nasprotujoče težnje, da bi bil izhod lahko drugačen – in seveda ne govorim samo o finančnih zadregah. To naj ne bi bil čisti arhitekturni problem, a mislim, da lahko način, ki z ustvarjalno domišljijo pokaže privlačne arhitekturne rešitve, nenadoma odpre nove poti sporazuma med uporabniki, pa četudi gre za poplavne ogroženosti naselij, nesrečno porušene zgodovinske objekte, opustele gospodarske površine, prometne zagate in ranjene dele naselij, ki ostajajo taka še danes le zaradi različnih razlag preteklosti … A živimo v prelepem naravnem in kulturnem območju, med polji in gozdovi, pod očaki, ki nam jih zavida ves svet …«

Beta, najlepša hvala za odgovore. Pa še kaj dobrega naredi že na tem svetu; če sem te prav razumel, gre v arhitekturi prav za to – da bi že tu živeli v lepšem in boljšem ambientu …

Pojasnilo bralcem: Z Beto Poljanšek Koman se v pogovoru tikava, ker se že dolgo poznava in sva bila sodelavca pri muzejskih razstavah.