Samo enkrat se ljubi!
Samo jednom se ljubi je originalni naslov ene izmed pesmi, ki so jo prepevali dijaki kranjske gimnazije pretekli petek v Cankarjevemu domu v Ljubljani. Tako enkrat letno Gorenjci zavzamemo hram kulture v našem glavnem mestu. Čudovito je gledati in poslušati mladino v njihovem ustvarjanju. Zdi se mi, da te mlade dame in mladi gospodje kar malce lebdijo od veselja in navdušenja, ko nastopajo pred polno Gallusovo dvorano. Očitno dobro izkoristijo možnost, ki jim je dana. V teh dneh so oni ljubili glasbo. Naj ljubijo še knjige in se imajo zmerno ali zrelo (če je to možno) še medsebojno radi. Ti odraščajoči mladinci imajo pogosto neurejene in težke dneve. Sem pa prepričan, da bodo še dolgo nosili vzdušje takšnih koncertov v svojih srcih. Zelo je prav, da smo nanje ponosni. Ponos in zahvala gre najprej nastopajočim, učiteljem in organizatorjem. Nam, staršem, pa pripada notranje zadovoljstvo, ko jih gledamo in se z njimi veselimo.
»Samo jednom se ljubi« pa ne velja le za ljubezensko življenje. Lahko zapišemo, da samo enkrat ljubimo na enak način eno osebo ali stvarstvo okoli sebe. Ljubezen se nam z leti spreminja. Čeprav smo menili, da smo zavestno izbrali zakonca oziroma partnerja, si moramo sčasoma priznati, da smo bili pravzaprav izbrani. In če smo imeli srečo, vemo, da se z leti doživljanje ljubezni preobraža. Medsebojno deljenje notranjih svetov zakonce povezuje. Oblikuje se v nekaj novega, kar je pravzaprav težko zapisati, saj so to zelo edinstvene in osebne izkušnje.
Še bolj kot za življenje v zakonu pa velja izrek »samo jednom se ljubi« za vsakega posameznika. To bi se morali zavedati kot posamezniki vsak trenutek. Izjemnega pomena je namreč, da bi se končno že enkrat samega sebe sprejeli in recimo pri tej hrvaški pesmi mislili tudi nase. Že večkrat smo zapisali, da tako poimenovan egoizem ni nič slabega. Kot posameznik sem dolžan, da poskrbim sam zase v emocionalnem smislu in da odstranim ovire, ki mi preprečujejo, da bi odkril svoje lastne bisere. Kajti ko jih bom dobil v sebi, jih bom lahko delil z drugimi in še celo več. Z odkritjem biserov v sebi in s priznanjem, da sem vreden dobrega življenja, bom drugače začel dojemati tudi sočloveka in stvarstvo okoli sebe. Celo dogodki okoli mene se začnejo spreminjati.
Zato gre velika zahvala vsem dobrim učiteljem po šolah, trenerjem, učiteljem glasbe in dobrim staršem, kadar jim uspe pričarati občutke zmagoslavja tem našim mladim ljudem. Ti občutki zmagoslavja jim bodo pomagali dobiti moč za prihodnost – takrat ko jo bodo potrebovali, jo bodo že potegnili iz spomina. Takšna notranja vzdušja vsemogočnosti so vredna precej več kot samo dobre ocene ali nekaj podarjenih ali na hitro zasluženih evrov.