Vloge, moje ljubimke in ljubimci

Glasova Preja s petdeseto dobitnico Borštnikovega prstana za življenjsko delo v gledališču, eno najbolj prepoznavnih slovenskih dramskih igralk Ljerko Belak v rojstni hiši Ignacija Borštnika v Cerkljah je bila kot ljudska veseloigra. Glavni igralki, ob gostji še izpraševalka Alenka Bole Vrabec, sta bili sproščeni, duhoviti, zanimivi – in polni sobi poslušalcev v veliko veselje.

Prava preja na pravem mestu, bi lahko rekli, ko je Gorenjski glas skupaj z družino Novak v več kot dvesto let stari rojstni hiši Ignacija Borštnika gostil letošnjo dobitnico prstana, ki nosi ime po nestorju slovenskega gledališča. Soba s krušno pečjo je bila polna kot najbrž še nikoli. In vzdušje odlično. Tudi s ponosnim cerkljanskim županom Francem Čebuljem, ki visoko ceni Borštnikovo ime. V njegovo čast Občina Cerklje 23. septembra praznuje občinski praznik, po njem se imenuje osrednji kulturni hram v občini, v parku pomembnih mož so pred leti odkrili njegov spomenik, izšli sta dve monografiji o pomembnem slovenskem gledališčniku ...

Tokrat sta dami govorili o igralstvu in se kot kolegici v dobri družbi seveda tikali. »Kako je bilo, ko si stala na odru in so ti nataknili Borštnikov prstan?« se je glasilo uvodno vprašanje in odgovor v značilnem Ljerkinem slogu, suverenem v dikciji in duhovitem v besedi: »Veš, kako? Ne bom se sprenevedala, bilo je fantastično. To je tako dober občutek, da ne more biti boljši. Seveda takrat pomisliš tudi na vse tiste igralske kolege, ki ga niso dobili, pa bi ga morali. Je pa vseeno lepo. Vsi so prijazni s teboj, vsi te imajo radi, malo pa si tudi važen.«

Tega, kdaj jo je v mladih letih pot zapeljala na gledališki oder, se Ljerka ne spominja natančno, ve pa, da je šla na sprejemne izpite na akademijo z enim samim namenom – da jih uspešno opravi. »'Pojdi na igralsko, je fajn študij', so mi rekli, pa sem šla,« pove Belakova. Ter da so bile v njenem letniku nekatere sošolke in sošolci 'politični', kot se je prijela oznaka za take s primernim ozadjem, kar pa ne pomeni, da se v razredu niso odlično razumeli. »Z Mileno Zupančič sva sodili med tiste brez kakršnihkoli botrov. Spomnim se je s sprejemnih preizkusov. Imela je dve kitki in lase zapete s sponko. Ko je izvedela, da je sprejeta, mi je napisala razglednico – 'Naredu sem, juhuhu ...' Takrat nisem vedela, da v njenem koncu punce govorijo 'na fanta'.« Študijskih let, ki jih je zaradi materinstva za leto podaljšala, se rada spominja, tako študentov kot profesorjev. »Eden mojih najljubših je bil profesor za balet Pino Mlakar. Imel je zelo topel odnos do sočloveka, bil je pozoren do vsakega, ki je hotel delati,« se spominja Ljerka, Alenka pa: »Meni je vedno poljubil roko.« »Pa kaj potem. Meni roke ni poljubljal, me je pa ravno tako imel rad,« ne ostane dolžna Belakova.

Dvajset let jo je osvajal

Njen prvi profesionalni angažma je bil v Slovenskem narodnem gledališču v Celju, v katerega ansamblu je igrala kar 22 let, preden je odšla v Mestno gledališče Ljubljansko. »Še kot absolventka sem šla naravnost v Celje. Bila sem mlada mamica in treba je bilo imeti delovno knjižico. Sama nisem želela biti ena izmed tistih, ki bi petnajst let čakale v ljubljanski drami na priložnost, ampak sem raje zgrabila prvo ponudbo, česar nikoli nisem obžalovala.« Alenkina ugotovitev, da je celjsko gledališče v sedemdesetih letih veljalo za najboljše izven Ljubljane, Ljerko dvigne izza mize: »Kar poljubila te bom. Tako se govori,« se obrne v publiko h gostji, igralski kolegici Ivanki Mežan po potrditev. Slednja samo pokima.

»Vloga, ki je nikoli ne boš pozabila?« naprej zanima Bole Vrabčevo. »Težko rečem. Vse vloge imam rada na svoj način. To je tako, kot pri moških, zmeraj so mi bili všeč. Všeč sem rekla. Pravzaprav so vloge bili moji ljubimci in ljubimke hkrati. Zdaj, ko bo referendum, moram omeniti oboje. Sicer pa sem imela kar srečo, da me je bilo malo več skupaj in mi tudi zato ni manjkalo vlog. To so bili časi, ko so vse igralke hotele biti lepe in suhe. Napaka – igralka mora tudi kaj prinesti na oder. Tako smo vloge dobivale tudi me, ki smo bile prave ženščine,« je duhovita aktualna nosilka Borštnikovega prstana. V Celju se je veliko igralo, tudi po 220 predstav na sezono, med drugim tudi predstave za otroke, delali so za radio in imeli čas tudi za zaljubljenost. »Igrali smo s povišano temperaturo, kolegice so tudi z nosečniškim trebuščkom še igrale ljubimke. Med nami ni bilo zvezdnikov, vse smo delali skupaj. V Ljubljani so mnogi čakali na film, televizijo, gledališče – pa so na koncu vse zamudili. Mine leto, ko ne igraš, mine pet let, deset, petnajst, potem pa je prepozno.«

Gostja Glasove preje se strinja, da danes mladim ni lahko, saj je igralski trg manjši kot v nekdanji državi, pa tudi nekoliko bolj zaprt je, hkrati pa se spominja, da tudi njena generacija ni imela veliko. »Nekako smo rinili naprej. Če nekaj časa nisi imel službe, si počakal, da se je kaj našlo. Danes ljudje hočejo vse takoj in ne znajo potrpeti. Ježek je rekel, da je potrpljenje božja mast.« Mežanova pa jo dopolni, da pa je revež tisti, ki se z njo maže.

V Celju je Ljerka spoznala tudi svojega zdaj že dolgoletnega partnerja Bogomirja Verasa, tudi igralca in režiserja. »Za menoj je hodil dvajset let, pa nisem marala zanj, potem pa se zgodi, da prideš po neki predstavi utrujen domov, za seboj pustiš priprta vrata in že je na tvojem kavču. Tako to gre,« publiko v smeh spravi Ljerka, na Alenkino pohvalo, da kaže, da njuno partnerstvo kar dobro deluje, pa nadaljuje: »Še na akademiji mi je rekel: 'Midva sva za skupaj' – a nisem bila za to. Nisem se želela vezati z lepotcem, po katerem bodo potem vse plezale. Z leti spoznaš še marsikaj drugega kot zgolj posameznikovo zunanjost. V gledaliških garderobah vemo vse drug o drugem, kdo se ločuje, kdo bo dobil otroka … Midva sva prišla skupaj, res da že nekoliko siva, ampak sva že kar dobro poznala življenje. Zdaj dava skupaj hrbta in sva zavarovana. Ko si star, veš marsikaj o skupnem življenju, ko si mlad, za to nimaš časa.«

Krožnik za Sandija Krošla

V gledaliških igrah je manj vlog za ženske kot za moške. Kot razmišlja Alenka Bole Vrabec, je na pet ženskih vlog vsaj deset moških. Zato so v večjih gledališčih igralke običajno čakale, da bo šla kakšna v pokoj in bodo one prišle na vrsto za pomembnejše vloge. »Drži. In čakajoče so potem nosile krožnike čez oder in čakale na veliko priložnost. Podobno je bilo pri filmu.« Pa vendarle, Ljerko Belak poznamo tudi iz filmov, predvsem iz televizijskih nadaljevank. »Tamle je ena, ki je vseskozi igrala v filmih,« se Belakova v duhovitem tonu obrne na Mežanovo, ogovorjena pa prislovično užaljeno vrne: »Joj, kako me zmerja, tožila jo bom.« Odlično vzdušje se je nadaljevalo. »Kdo? Igrali so predvsem Ljubljančani, ki so bili najbolj pri roki. Oni so dobivali vloge. Ko so zbirali lepotičke za film, smo mi igrali v kulturnem domu v Zgornji Kungoti. V Celju si lahko odigral deset odličnih vlog, pa te ni nihče opazil, najboljši iz ljubljanskih gledališč pa imajo po sedem, osem Borštnikovih nagrad. Gledališča iz periferije po tri, štiri sezone z nobeno svojo igro niso uspela priti na Borštnikovo srečanje, ker pač selektorju igre niso šle v njegov 'file rouge'. Ignacij Borštnik gotovo ne bi dovolil take kuhinje.«

In pogovor kaj hitro nanese na kuhinjo. »Ali kaj kuhaš?« »Moram reči, da kar rada. Midva z Mirom sva med vajami vedno raje hodila domov jest, četudi le na skledo solate, kot pa da bi se hranila po restavracijah. Niti ne toliko, da bi varčevala, kot iz razloga, da je hrana 'zunaj' po petih dneh povsod enaka. Zdaj v penzionu sva sploh iznajdljiva kuharja. Če smo včasih hrano s pretečenim rokom metali proč, ker nismo imeli časa pojesti, zdaj porabiva vse, kar je v hladilniku.«

Govorili sta tudi o Ljerkinem odhodu iz Celja nazaj v domačo Ljubljano, v Mestno gledališče Ljubljansko. »Klical me je takratni šef gledališča Zvone Šedlbauer, češ da Boris Cavazza v neki predstavi potrebuje ženo. In sem šla. Jožica Avbelj je na prvi uradni vaji prišla do mene, me poljubila, dala roko in rekla: 'Dobrodošla doma'. Pri Zvonetu so tudi manjše in srednje vloge nekaj pomenile. Jaz sem bolj uživala v njih kot v velikih.«

»Tudi jaz sem v Beraški operi statirala beračico ...« začne Alenka, Ljerka pa jo prekine: »Ne boš mi govorila, da si bila beračica, cipa si bila. V Beraški operi so stare in mlade cipe, same perfektne vloge.« Ali je bila kdaj na odru in ni rekla prav nobene, je zanimalo moderatorko. »Seveda sem bila. Sandiju Krošlu sem morala na oder prinesti krožnik in sem bila tako srečna, da sem se kar tresla od treme. Taka čast je takrat bila to nam mladim.«

Kdo bo napisal biografijo?

Ljerka Belak je tudi zelo živahna upokojenka. Ob nedeljah dopoldan lahko na prvem programu Radia Slovenija poslušate Nedeljsko dopoldne z Ljerko. »Alenko sem že gostila, Ivanka, tudi tebe bom, če boš prišla.« »Če bom še živa,« ta odvrne, Ljerka pa: »Seveda boš, kdo pa bo, če ti ne boš. V oddajo vabim različne goste, s katerimi klepetam o povsem vsakdanjih stvareh, tudi o tem, ali so že posejali motovilec. Neke vrste rdeča nit je glasba, tiste stare naše pesmi, ki jih tako radi poslušamo. Poslušalci tudi sami izbirajo, 95-letna gospa naroči pesem, ki ji jo je vrtel njen, ko jo je osvajal ... Je lahko kaj lepšega?« Njen glas slišimo tudi v risankah. Kaj vse ni bila – od konja in čebule do mačke in pokvečene smreke. »To bolj kot za denar delam za veselje. In še o ponudbi za biografijo: »Si kdaj mislila, da bi napisala biografijo? To bi se bralo.« »Jaz bi že povedala, ampak kdo bo to napisal. Boš ti napisala?« »Če se zmeniva, lahko. Pisati znam, ti znaš pa pripovedovati, bili bi fin duet.« »Naj se kar tresejo vse tiste igralke, v biografiji bom vse povedala,« v šaljivem tonu zaključi Ljerka Belak.