Iskren in čustven kitarski pop

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / / 10:03

Anže Gregorič - Anzhe je dvaintridesetletni glasbenik in kitarist iz Kranjske Gore. Nedvomno gre za enega svežih in bolj prepoznavnih moških vokalov na domači glasbeni sceni. Pred kratkim je predstavil čustveno balado Dobro veš, ki navdušuje predvsem ljubitelje romantičnega kitarskega popa, 20. decembra pa v Kranjski Gori organizira koncert Anzhe in prijatelji.

Šarmanten vokal, ustvarjalnost in delavnost so tri lastnosti, s katerimi bi lahko predstavili mladega glasbenika iz Kranjske Gore. Včasih je bil velik oboževalec Metallice in Nirvane, navdušeni roker, potem pa se je zaljubil v akustično kitaro.

Pesem Dobro veš Anzhe posveča spominu na prezgodaj preminulega mladega menedžerja Elvisa Džaferovića, v zahvalo za vse, kar je dobrega storil zanj, saj je bil eden redkih, ki je od začetka verjel v njegov uspeh.

Anzheta je glasbeno ustvarjanje pritegnilo pri enajstih letih. Prvič je stopil na oder v osnovni šoli, ko sta se s sošolcem – bolj za hec kot zares – udeležila festivala Korajža velja in zmagala. Potem se je navdušil nad igranjem kitare, čeprav sedaj, ko je starejši, pravi, da je razmišljal, da bi se mogoče pa naučil igranja klavirske harmonike.

Spominja se, da je v bistvu že pri dvanajstih letih imel svojo prvo zgoščenko – čisto pravi domači izdelek. »Zgoščenka je imela celo natisnjen ovitek. Na njej je bilo kakšnih enajst avtorskih pesmi. Mislim, da sem jo celo prodajal (smeh). Imel sem kar kakšnih petdeset kopij, ampak danes ne najdem niti ene.« Nadaljuje, da so bile za tisti čas pesmi na zgoščenki kar resne. »Recimo ena se je imenovala Živalska revolucija, druga Nor v norišnici.«

Njegovo glasbeno ustvarjanje ga je vodilo tudi do nastopa v takrat priljubljeni televizijski oddaji Pomp na Televiziji Slovenija. V eni izmed rubrik ga je Mojca Mavec predstavila kot mladega talenta, nastopil pa je ravno s pesmijo Nor v norišnici. Takrat je imel Anzhe štirinajst let in je bil najmlajši kantavtor, kar so jih predstavili v oddaji.

Po končani srednji računalniški šoli je idejo o študiju računalništva opustil, se spustil v turizem in gostinstvo, nekaj časa celo vodil lokal, imel svojo spletno trgovino, skupaj z bratom Matejem tudi avtopralnico. Ideja o glasbi je ostala in se pravzaprav iz dneva v dan krepila. O življenju glasbenika je začel razmišljati resneje.

Pred dvema letoma je odšel na grški del Cipra, kjer ga je najel lokalni Irish Pub, in ostal pol leta. Tam je poleg gostinstva praktično vsak večer koncertiral po barih, restavracijah in hotelih. »V tem obdobju sem imel dovolj časa za razmišljanje o tem, kako naprej. Ker preden sem se odpravil na Ciper, sem moral doma ogromno stvari spremeniti. Tako da sem, ko sem se vračal domov, začenjal iz ničle. In takrat sem se tudi dokončno odločil, da se bom posvetil glasbeni karieri.«

Trenutno nastopa po Sloveniji, ga pa poznajo tudi na drugih evropskih odrih. Nastopal je v Avstriji, Italiji, izkušnje nabiral v Nemčiiji, Angliji, na Slovaškem, Češkem in že omenjenem Cipru. Januarja odhaja igrat na Poljsko, 20. decembra pa v domačem kraju, v Ljudskem domu, organizira predbožični koncert s prijatelji. Poleg Anzhetovih avtorskih pesmi iz najstniških let in nekaj novejših, namreč njegov pevski repertoar sestavlja še okoli štiristo 'coverjev'. Mednje spadajo tako popularni kot rokenrol komadi. »Več ali manj na odru igram tisto, kar mi je všeč. Sklepam kompromise med želenim in tistim, v čemer res uživam.«

Prepoznaven je po značilnem vokalu, obiskuje solo petje, vedno nastopa v živo. O svojem bendu trenutno ne razmišlja, so ga pa medse kot vokalista in bekvokalista vabile nekatere glasbene skupine. »Sedaj sem se odločil za solo kariero. Če pa se v prihodnosti izkaže potreba po skupini, potem bom nadaljeval tudi v tej smeri.«

Besedila in glasbo za pesmi piše sam. Te so sicer velikokrat tudi osebno izpovedne. »Včasih res zakompliciram, ampak mislim, da je tu še veliko neizkoriščenega.« Vprašanje pa, če mu bo pesem, ki je nastala oziroma jo je spisal v enem dnevu, všeč čez en teden, pravi. »Po navadi z nastajanjem pesmi ne hitim. Naučil sem se, da se ti lahko nekaj zdi dobro, napišeš, posnameš, potem poslušaš dvakrat in ugotoviš, da to ni to. Da stvari dozorijo, potrebujejo svoj čas.«

Zanimajo ga festivali, odprt je za različne ideje – tudi kakšnega dueta se ne bi branil. Sicer je navajen sam skrbeti za svoje nastope in koncertiranja, vendar mu velik nasmeh na obraz nariše, ko ljudje prepoznajo njegov potencial in ga pokličejo sami. Decembra na zeleno luč čaka še ena pesem, zanima ga EMA, januarja obljublja eno bolj energično pesem, potem počasi načrtuje izid prvega studijskega albuma – nekje do sredine drugega leta.