Razlogi za spremembe

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 16. december 2015 / 11:46

Stopiti na tehtnico bi pomenilo uničiti si dan. Vseeno stopiš in, evo, dneva je konec. Gate oblečeš s prekratkima rokama, še preden uspeš poravnati hrbet, že te žulijo, potem ti zlezejo dol, ker bokov ni več. Spodnja majica odpade, ker so vse pretesne, enako je s srajco, najdeš pulover, ki se je hvala bogu raztegnil že po prvem pranju. Najhuje je s hlačami in pasom. Razmišljati začneš, ali se še kje da kupiti navadne naramnice. Obuti nogavice je akrobacija. Najraje bi ženi ali enemu od otrok nakazal, da si zjutraj Sulejman Veličastni, za katerega se ne spodobi, da sam oblači nogavice ... in čevlje. Obleči jakno, ki si jo kupil, ko si bil celo konfekcijsko številko »tanjši«, tudi ni prijetno. Če daš še kapo na glavo, si najbližji približek poli salame. Popolnoma stisnjen, vakuumsko. S čisto kratkimi koraki greš do avta in že milijontič zakolneš, zakaj nimaš denarja za najvišjega džipa. Vržeš se v globino sedala in potem ugotoviš, da je sedež premaknjen močno naprej, ker ga ljuba gospa po vožnji spet ni vrnila na tvoj položaj. Iščeš ročico, ne najdeš je, potem ugotoviš, da ljuba gospa niso nič krivi, da je tvoje telo doseglo maksimum razpona pomika sedeža nazaj. Voziš proti službi in dva ti »poblendata«. Enako naredi še tretji, pogledaš v vzvratno ogledalo in kažejo ti, da imaš obe levi pnevmatiki na tleh. Kje pa bodo, če ne na tleh, orkamadona? Potem zardite, ko se spomnite, da nista prazni, le preobteženi. Od daleč je videti, kot bi imeli dvojni gumi defekt. Mogoče so pa amortizerji potrebni menjave? Parkirati ob sedmih zjutraj na parkirišču, kamor še rolerjev ne bi mogel več postaviti, dodatno pokvari dan. Najde se luknja, vzvratna vožnja je za tako debel vrat nemogoča. Vseeno se potrudiš in končno ugasneš motor. Odpneš varnostni pas, kar tudi ni lahko, saj je roka skoraj že prekratka, da bi našla vtič. Odpreš vrata in tvoja kljuka »kušne« kljuko poleg parkiranega vozila. Točno trideset kilogramov manj bi te moralo biti, da bi lahko zlezel iz tako na tesno parkiranega avta. Ne trideset, petdeset. In ne preostane drugega kot plezanje čez sovoznikov sedež, kajti na drugi strani ni avta, je samo grmovje – in grmovje v zimskem času ni tako košato, da bi se ne mogel bojevati z golimi vejicami. Koliko kletvic premore človek, ki se pet minut pred sedmo bojuje s svojo okornostjo in sovoznikovim sedežem? Z desno nogo uspe prek menjalnika, vendar leva ostane za sklopko. Hlače na zadnjici so herojsko zdržale ta razkorak, vendar je jasno, da vsak naslednji gib pomeni konec za šiv, ki se začne pod zadrgo in konča med žepoma na zadnjici. Preden gre levi čevelj čez sklopko, je nujno treba odpeti sovoznikova vrata in se »na horuk« pognati iz vozila ... v grmovje. Jutranja zmaga je velika, enake so tudi praske na vratih avtomobila, a se zmagoslavno hihitaš, ker si ugotovil, da veje grmovja niso predrle jakne niti hlač. Mogoče so ti malce zmršile frizuro. Pogledaš naokoli, kdo te je opazoval, očediš se, poravnaš se in greš proti službi. Tokrat si zadnjič rečeš, da tako ne gre več ...