Kam gremo?

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 15. december 2015 / 10:52

Obisk Toma Križnarja na naši šoli mi še vedno odzvanja v glavi. Po obisku sta z ženo postavila še razstavo, za ljudi v Nubskih gorah smo zbrali nekaj denarja. Z dijaki si ogledujemo slike in se ob tem pogovarjamo. Kaj mladostniki opazijo? Pri nas preobilje hrane, tam brskajo za zrno prosa v pesku. Veliko časa zapravimo pred omarami, ko premišljujemo, kaj bomo oblekli. Vlada v Južnem Sudanu je ljudem ukazala, naj bodo oblečeni. Ker je obleka zadnja skrb, na katero mislijo, danes izgledajo kot ptičja strašila. Voda v kopalnicah pri nas teče v potokih, tam se lahko umivajo pol leta. V deževni dobi se kopljejo v tolmunih, ko je suša, se pač ne umivajo. Pred orožjem se branijo, pogosto se skrijejo v kakšne dupline ali luknje. V »razvitem svetu« ga razkazujemo v tehnoloških parkih, na paradah, v muzejih. Njih ubija, nas brani. Še pred štiridesetimi leti so lahko plesali svoje plese, danes so njihovi obrazi mrki. Orožje, naglavne rute, bombniki so njihovim obrazom odvzeli svobodo, svetlobo … In poslednji don kihot, kot je Tomo, se z vso svetovno srenjo trudi, da bi jim pustili živeti. Po njihovo. Za to prejema nagrade, ljudi ozavešča, čeprav sam pravi, da se počuti povsem neuspešnega. Vedno bolj globalizacija deluje, težko se ji upiramo, pravzaprav se ji ne moremo. V Parizu so se vse države sveta odločile, da bodo zmanjšale emisije toplogrednih plinov. V prenesenem pomenu so se odločili, da bi vsi imeli malo manj luksuza, se več vozili z javnim prevozom, s kolesom ali celo peš maširali od vrat do vrat. Nube bi radi živeli tako, kot so njihovi predniki, mi bi radi uživali pridobitve znanosti. Nube se ne sprašujejo, kakšna je njihova družbena vloga, spol, kaj je delo mame in kaj očeta. Človeštvo je prešlo že več civilizacij, le redke so izumrle zaradi naravnih katastrof. Gospodarske krize, ki so bile posledice moralnih, so vsako še tako cvetočo parabolo kulture obrnile v svojo spodnjo linijo. Ko imamo vse, kar si zaželimo, osvajamo vesolje in kupujemo potomstvo, izbiramo starše, izbiramo moškega ali žensko, menjamo svoj spol, se bo morda mati zemlja obrnila k nam in nam sporočila, spoštuj moje zakone. Dala sem ti um, uporabljaj ga vsem v dobro, meni in tebi, naravi in ljudem. In tedaj bomo odšli. Propadli bomo in za to smo se odločili sami. Ni treba biti znanstvenik ali prerok, da prihodnost čutiš s tesnobo. Kam gremo, kaj se nam obeta? Propadli bomo. Vendar ni rečeno, da iz ruševin ne bo nastalo nekaj novega, boljšega, kot je bilo to sedaj. Ko je Rim propadel, so se v poznoantični dobi ljudje umaknili v višje ležeča naselja in tam živeli naprej. V lastnih, zaokroženih gospodarstvih, ki so bila samooskrbna. Malo bolj po starem. Obstali so oni v hribih, ki so bili malo bolj zaostali, po »starem«. Tudi Nube so. Tam nihče nikogar ne uči ali sprašuje, kdo je moški in kdo ženska. Danes se je nekdo izgubil. Zdrava pamet … Ne vem, kam smo jo spodili.