Ekrani med abstrakcijo in originalom
V atriju Sokolskega doma v Škofji Loki je do konca meseca na ogled slikarska razstava Ekrani nagrajenca letošnjega Ex-tempora Iveta Šubica, umetnika Simona Jugovica Finka.
Škofja Loka – Umetniški ustvarjalec Simon Jugovic Fink, ki sicer živi in dela v Trzinu, je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Imel je že sedemnajst samostojnih razstav ter sodeloval na štiridesetih skupinskih razstavah, poleg slikarstva pa se ukvarja tudi s poezijo. Pri svojem, na prvi pogled raznolikem slikarskem delovanju je za iztočnico izbral hotenje po oblikovanju dinamičnega slikarskega polja. Načini, s katerim obogati kompozicijske sestave abstraktnih oblik in vanje razmeščene predmetne motive, so različni. Pri tem povezuje dvoje razumevanj slikarske podobe: starejšega, tradicionalnega, ki sliko razume kot okno, skozi katerega lahko ugledamo konkretni motiv, in modernistično interpretacijo, po kateri je površina platna predvsem likovno polje, v katerega vnaša lastne predstave in hotenja. V kompozicijskih posegih in barvah zasledimo odmeve ekranskih podob in drugih novodobnih medijev, tako da se praviloma srečujemo s kompleksnim in raziskovalnim pristopom do slikarskega izraza.
Kot je ustvarjalca predstavil dr. Damir Globočnik, je eden od njegovih značilnih postopkov razporeditev likovnih elementov v več medsebojno razvidno ločenih prostorskih pasov. Ti so lahko samo nakazani, lahko pa gre tudi za konkretno ločitev v dvoje prostorskih nivojev v primeru, ko je slikar za likovni nosilec uporabil okensko steklo. Večina njegovih slikarskih kompozicij, izdelanih v tehniki olja na lesu, ima konkretno pobudo, abstraktni pol na njih le redko povsem prevlada. Slikar pogosto upodablja krajino, v katero razmešča akte. Ena od značilnih tem je namreč razmerje med moškim in žensko. Zanimiva je tudi pobuda za nastanek serije šestih slik z naslovom JB65, ki je prišla s strani Komornega pevskega zbora Mysterium iz Kranja. Jugovic Fink se je odločil za likovno vizualizacijo Novih ljubezenskih pesmi (Opus 65) nemškega skladatelja in pianista Johannesa Brahmsa (1833–1897). Osrednji kompozicijski poudarek na slikah so paralelno nanizani enakomerno široki trakovi. Barve in oblike povzemajo zvoke glasbe, ki so se ji uklonili tudi ritmizirani trakovi, zasnovani po matematičnem pravilu klavirskih tipk, je predstavitev sklenil Globočnik.