Blesk iz kranjske zgodovine
V petek so v gradu Khislstein odprli razstavo z naslovom V blesku kovinske oprave, na kateri sta prvič javno predstavljena dva poznoantična lamelna oklepa, ki so ju pred desetimi leti arheologi izkopali v Kranju. Oklepa iz druge polovice 6. stoletja sta kovinska in se sicer ne bleščita, zato pa blesk odseva njuna pomembnost za zgodovino Kranja, veljata pa tudi za izjemni najdbi v evropskem merilu.
O pomembnosti in izjemnosti najdbe lamelnih oklepov in njune prve javne predstavitve je zgovoren že velik obisk na petkovem odprtju razstave, saj se je pred gradom Khislstein in v razstavnem prostoru zbralo veliko tako Kranjčanov kot arheologov in muzealcev, razstavo pa je odprla ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar – z besedami zadovoljstva, da je po letih od odkritja prišlo do dne, ko je dragocena najdba na ogled tudi javnosti.
Leta 2005 so pri arheoloških izkopavanjih v starem delu mesta Kranj naleteli na prav posebno odkritje. Na vrtu Tomšičeve ulice 38 so arheologi izkopali poznoantično vojaško opremo vojščakov najvišjega ranga iz druge polovice 6. stoletja. Gre za dva lamelna oklepa in kopjasto orožje, imenovano ango. Kaj pravzaprav je lamelni oklep? »Oklep je sestavljen iz ozkih podolgovatih železnih ploščic, ki so med seboj sešite z usnjenimi jermeni. Oklep je z vseh strani varoval človekovo telo, iz virov pa vemo, da so vojščaki pod njim nosili tudi debelejše oblačilo. Železne oklepe so nosili le vojaški dostojanstveniki najvišjega ranga, obstajali so tudi usnjeni oklepi, ki žal niso ohranjeni, medtem ko vojaki niso imeli nobene tovrstne zaščite. Na podoben način sestavljeni oklepi so bili znani že v starem Egiptu in so se uporabljali vse do Rimljanov. V 6. stoletju so jih v svojo vojaško oborožitev vključili Bizantinci. Izdelovali so jih v posebnih delavnicah, kjer so tudi kovali ploščice,« uvodoma razloži avtorica razstave, arheologinja dr. Veronika Pflaum.
Kranj nekoč prvi v Sloveniji
Kakšne podatke o naši zgodovini nam prinašata oklepa in ango, smo povprašali arheologa dr. Milana Sagadina s kranjske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, velikega poznavalca starejše kranjske zgodovine in tudi strokovnega sodelavca pri pripravi razstave. »Najdba obeh lamelnih oklepov v kontekstu z najdbo značilnega kopja angona, ki je ekskluzivno frankovsko orožje, le včasih so ga nosili tudi Alamani kot frankovski zavezniki, govori o prisotnosti nekega visokega frankovskega (ali alamanskega) vojaškega aristokrata, kakršne so razporejali na najpomembnejše strateške položaje. Posebej poudarjam visok družbeni status teh oseb. Najdba zato lahko ilustrira takratno politično situacijo v jugovzhodnih Alpah. Znano je, da so Franki pod kraljem Teudebertom med 538 in 552 segli globoko v jugovzhodne Alpe in celo preprečili bizantinski vojski kopenski prehod v Italijo. Kranj bi glede na te najdbe lahko predstavljal eno od njihovih oporišč. Očitno je tudi, da je bila stavba, v kateri so bili najdeni oklepi in ango, nasilno porušena,« je prepričan Sagadin, saj takih najdb sicer ne bi puščali ležati naokrog.
»S pomočjo Langobardov so namreč Bizantinci po svoji preizkušeni metodi 'deli in vladaj' izrinili Franke iz 'svoje' interesne cone. Tako lahko celotno najdbo razložimo kot sled napada Bizantincev (ali Langobardov v njihovi službi) na utrdbo Frankov (ali Alamanov v njihovi službi),« ugotavlja sogovornik, o pomenu Kranja kot naselbine pred skoraj tisoč petsto leti pa odgovarja: »Glede na to, da so bili tovrstni predmeti pridržani res le najpomembnejšim predstavnikom vojaške aristokracije, je moral biti Kranj sredi 6. stoletja dejansko izjemno pomembno naselje – prav gotovo najpomembnejše na ozemlju današnje Slovenije. Na to so sicer že vseskozi opozarjale tudi bogate (zlate) grobne najdbe z Lajha, ki so sedaj dobile svoj enakovreden pendant v naselbinskih najdbah. Oba lamelna oklepa pomen sicer imenitnih grobnih najdb celo presegata. V celotni Evropi je v taki stopnji ohranjenosti znanih le sedem oklepov. Pomen, ki ga je naselbina Karnij imela v pozni antiki, je omogočil, da v Kranju lahko govorimo o kontinuirani poselitvi iz pozne antike v zgodnji srednji vek.« Tu velja dodati, da so bile kranjske najdbe tudi izjemno skrbno izkopane in konservirane, zato omogočajo tudi ključne ugotovitve o konstrukciji takih oklepov.
Oklep je tehtal dvanajst kilogramov
Konserviranje in restavriranje delov enega od oklepov je bilo v Narodnem muzeju Slovenije končano v preteklem letu, zato ga je muzej tudi želel predstaviti javnosti. Julija letos je Gorenjski muzej k pripravi razstave povabil dr. Veroniko Pflaum iz Ljubljane. »V rekonstrukciji restavriranega oklepa smo uporabili skoraj dvesto sedemdeset lamelnih ploščic, pet vrst po petdeset ploščic in dodatna z osemnajstimi, ki jih je bilo treba spraviti v smiselni vrstni red. Njegovo širino smo rekonstruirali iz oklepa, ki še ni konserviran, je pa v celoti ohranjen in bolj kompakten, a hkrati zahtevnejši za obdelavo. Na vrsto za konserviranje in restavriranje bo prišel po razstavi čez leto dni,« je povedala dr. Pflaumova, ki se je pri pripravi razstave najprej lotila iskanja podatkov in objav o podobnih najdbah oklepov. Slovenske literature ni, na voljo je bila predvsem tuja, v pomoč pa ji je bil tudi internet. Kot je povedala avtorica razstave, je tudi samo materialno gradivo na prvi pogled precej neprivlačno, lahko bi rekli kup zarjavelega železa, hkrati pa je tudi vsebinsko omejeno. Osnovni koncept razstave je bil zato predmete predstaviti od izkopavanj prek obdelave in raziskav v konservatorsko-restavratorski delavnici, predstavitve redkih podobnih lamelnih oklepov po Evropi do prikaza njegove zgradbe z izdelano repliko, predstavljeno pa je tudi zgodovinsko ozadje in povezava z drugimi najdbami na Gorenjskem.
Poleg obeh oklepov, angona in drugih najdb delov oklepov in orožja v drugih delih države precej zanimanja požanje tudi model oklepa, ki ga je izdelala Veronika s pomočjo moža Mirana Pflauma. »Opazovala sem sledove usnjenih trakov na oklepu in poskušala ugotoviti, na kakšen način so bile ploščice med seboj povezane. Ko smo jih zlagali v prvotno lego, sem ugotovila, kako je oklep sestavljen. Poiskali smo nekoga za razrez dekapirane železne pločevine debeline 1,25 milimetra, prav tako smo dali strojno narezati 2,5 milimetra široke trakove iz surovo strojenega nebarvanega govejega usnja. Skupaj z možem sva oklep sešila v treh tednih intenzivnega dela,« razloži Pflaumova. Velikost je enaka tistemu v vitrini – širine 90 centimetrov, naramnice so po domnevanjih usnjene, namenjen pa je moškemu srednje postave, za tisti čas kar 175 centimetrov visokemu vojščaku.
»Prav podatki, ki sem jih uspela razbrati iz teh na videz tako običajnih ploščic, so me pri delu vedno znova navduševali. V primerjavi z drugimi najdbami so lamelne ploščice našega oklepa zelo dolge,« dodaja dr. Veronika Pflaum, ki potrjuje, da bodo najdbe ostale v Gorenjskem muzeju, še neobdelani oklep pa bo po razstavi šel v restavratorsko delavnico.
Hramba v posebni komori
Za hranjenje oklepov so v Gorenjskem muzeju naročili posebne mikroklimatske vitrine. Gre za dve vitrini, izdelani po meri, v katerih so ustvarjeni pogoji, v katerih oklep ne bo naprej propadal. »Mikroklimatska vitrina je narejena iz nerjavečih materialov in ima stekleno kupolo, ki je zrakotesna. Ob oklepu smo v vitrino namestili posebno sredstvo, ki absorbira vlago iz zraka in predmeta. Komora ima tudi instrument, ki ves čas meri temperaturo in vlago in omogoča spremljanje pogojev pri predmetu. Če ugotovimo odstopanja od zadanih ciljev, potem vemo, da je treba ukrepati. Oklep je osvetljen s posebnimi svetilkami, LED-diodami s temperaturo svetlobe 3200 stopinj Kelvina in prijetno hladno svetlobo, ki nima ultravijoličnih in infrardečih žarkov, ki bi tudi lahko povzročili propadanje predmeta,« atmosfero, v kateri se bo predmet ohranil še leta, pripoveduje mojster Anton Kambič iz podjetja Kambič laboratorijska oprema iz Semiča, edinega v Sloveniji, ki proizvaja mikroklimatske vitrine. Temperatura v njih je primerljiva s temperaturo v prostoru, vitrine so plod najnovejših dognanj za shranjevanje takšnih predmetov, uporabili pa so tudi primeren les, češnjo.
K blesku razstave pripomore tudi njena celostna oblika, ki jo je pripravil Dušan Grobovšek iz Idejološke ordinacije, podobe vojščakov pa je izrisal Jakob Klemenčič. Vrnimo se k naslovu V blesku kovinske oprave, pri čemer blesk razumemo kot sijaj kovine oklepa in kot razkošje družbenega položaja tistega, ki ga je nosil. »Naslov razstave je nekoliko prirejen citat iz Iliade, iz Homerjevega opisa prizorov na ščitu, ki ga je Hefajst izdelal za Ahila. Original se glasi: Tabora dveh vojská ležita krog drugega mesta, v blesku kovinskih oprav,« razloži dr. Veronika Pflaum. V gradu Khislstein bo pomemben del najbolj sijajne zgodovine Kranja na ogled do decembra 2016.