Ujme, lubadar in (mali) lastniki gozdov

Besedilo: Cveto Zaplotnik
Kategorija: Gospodarstvo / sreda, 9. december 2015 / 10:19

Gozdarji so po lanskem žledolomu napovedovali, da se bo v poškodovanem in oslabelem iglastem drevju razmnožil lubadar, a tako silovitega napada, kot se je v ugodnih vremenskih razmerah »zgodil«, vendarle niso pričakovali. Lubadar je po zadnjih ocenah na območju ožje Gorenjske, to je na kranjskem in blejskem gozdnogospodarskem območju, letos napadel več kot 275 tisoč kubičnih metrov drevja. Gospodarska škoda, ki jo ob tem občutijo lastniki gozdov, je velika in šteje v milijonih evrov. Odkupna cena »lubadark« je namreč občutno nižja kot cena zdravega lesa, slab(ši) les je ob veliki ponudbi tudi težko spraviti v promet. »Hvalabogu, da ga odkupujejo Avstrijci,« je izjava, ki odraža dejanske razmere na lesnem trgu, a jo (kmetijski) politiki neradi slišijo, saj kaže na nemoč slovenske lesno predelovalne industrije, da bi domačo surovino doma predelala v polizdelke in izdelke.

Zavod za gozdove je pred nedavnim, ob Evropskem tednu gozdov, podelil priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozdov, med katerimi so prevladovali večji lastniki gozdov, ki so tudi že skoraj v celoti pospravili drevje, poškodovano v žledolomu in napadeno od lubadarja. Veliki lastniki, ki so od dohodka iz gozda življenjsko odvisni, kažejo odnos do gozda tudi s tem, da ob naravnih ujmah in čezmerni razmnožitvi lubadarja reagirajo hitro in s tem preprečijo še večje razvrednotenje lesa. Kaj pa mali lastniki – tisti z enim, dvema, tremi hektarji gozda?! Ocena, da so vsi slabi in neodgovorni, bi bila preveč površna in pavšalna, vsekakor pa velja, da so med njimi tudi takšni, ki niti ne vedo, kje imajo svojo gozdno posest in kje potekajo njene meje, takšni, ki niti enkrat na leto ne pregledajo gozdov in jim je tudi vseeno, kaj se z njimi dogaja po naravni ujmi ali napadu lubadarja. Prav ob ujmah in ob pretirani razmnožitvi lubadarja se najbolj pokažejo razlike med dobrimi in slabimi lastniki. Marsikje se lubadar zaradi neodgovornih (malih) lastnikov širi iz oslabelih v zdrave gozdove, tudi v gozdove (najbolj) skrbnih lastnikov. Prav zaradi takšnih in podobnih razlogov bi država morala sprejeti ukrepe, s katerimi bi male lastnike spodbudila k bolj aktivnemu gospodarjenju z gozdovi in k ukrepanju ob ujmah. Morda bi se tudi javna gozdarska služba morala (še) več ukvarjati z malimi lastniki gozdov, morda bi morala podeljevati tudi posebna priznanja za najbolj skrbne male lastnike gozdov ...