Svod je spet kot pred sto leti

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 8. december 2015 / 14:37

Prav tam, pod svodom grajske kapele, je na ogled razstava Restavriranje stenskih poslikav v kapeli Loškega gradu.

Polna kapela obiskovalcev na odprtju razstave na temo prve faze restavriranja stenskih poslikav v enem osrednjih prostorov v okviru Loškega gradu je bila pretekli teden lep dokaz, kako pomembna je bila pred dvema letoma odločitev Loškega muzeja, da razišče in za javnost ponovno odkrije bogate stenske poslikave, ki so se desetletja dolgo skrivale pod plastjo beleža. V zadnjem letu je sledila prva faza zahtevnega restavratorskega projekta, ki jo je izvedel Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije. Več ko leto trajajoč projekt, z nekajmesečno vmesno prekinitvijo, je bil obsežen interdisciplinarni projekt obeh institucij. »Tako muzejska kot restavratorska ekipa sta se lotili, lahko bi rekli, pravih 'detektivskih zgodb', da bi prišli do ugotovitev, kdo in kdaj je pred natanko sto leti naročil in izdelal poslikavo in predvsem – zakaj je ta tako posebna,« je v uvodu k razstavi povedala direktorica Loškega muzeja Saša Nabergoj in čas trajanja razstave povezala z začetkom druge faze del, ko bodo restavrirali še poslikave na stenah. Znotraj velikih lesenih zabojev se skrivajo še oltarji, ki bodo po zaključku del prav tako dobili svoje mesto v kapeli. Takrat bo kapela zasijala v svojem nekdanjem sijaju.

Dirigentka z odličnim orkestrom

»Zelo smo zadovoljni, lahko pa potrdim, da to zadovoljstvo v sebi nosi tudi neko težo, saj smo opravili zares veliko delo. Vemo, kako smo raziskovali in prihajali do pravih rešitev, pri tem pa smo vseskozi stremeli k temu, da smo delo opravili kvalitetno v vseh postopkih, od čiščenja beleža do zadnjega detajla retuše,« je povedala vodja restavriranja Anita Klančar Kavčič. »Hkrati pa je bilo vseskozi treba čutiti, kako deluje celota vseh več kot sto kvadratnih metrov poslikav, kaj je slikar mislil in na kakšen način je želel poslikati kapelo. Ko si leto dni na odru, se vate naseli ta prvotni občutek, ki je slikarja vodil pri delu. To je zelo pomembno, ko dodajaš tam, kjer so bile poslikave poškodovane ali uničene. Poslikava je zelo idealistična in je nekakšen miren odgovor na tisti sicer viharen čas začetka prve svetovne vojne. To, kar je naslikano v kapeli, je poučno, lepo, humanistično in želi biti večno.«

O sami ohranjenosti poslikav je sogovornica povedala, da se ta meri na dva načina: eno je barva in drugo omet. Slednji je bil odlično ohranjen z malo poškodbami, pri barvni plasti pa so bile drobno razpršene poškodbe po celotni površini. »Pri tem je treba imeti kondicijo za videnje celote in detajla hkrati, le tako je možno doseči prvotno harmonijo,« dodaja Klančar Kavčičeva, ki se je v vlogi vodje počutila kot dirigent, ki izvaja že napisano delo, njen orkester pa ga mora ponovno zaigrati. Prava razmerja pri tem dajo tudi pravi učinek.

Velika humanistična širina uršulink

Raziskovanje podatkov o poslikavah je bil poseben izziv tudi za umetnostno zgodovinarko Loškega muzeja Barbaro Sterle Vurnik, ki potrjuje, da je muzejsko delo v takih primerih lahko zelo 'forenzično': »Ko se je muzej leta 2013 odločil za restavriranje, je tej odločitvi botrovalo več dejavnikov: stanje kapele, nekdanja podoba kapele na stari dokumentarni fotografiji in takratna razstava o življenju uršulink na gradu. Na podlagi znanih dejstev je bilo treba definirati še kar nekaj ključnih elementov – avtorja poslikave, datacijo, razvozlati ikonografijo in potegniti analogije s sočasnimi stenskimi poslikavami ter nato vse skupaj interpretirati. Skupaj s kolegi iz muzeja, tu se zahvaljujem za pomoč Miri Kalan, Biljani Ristič in Jožetu Štuklu, se je tako celotna slika poslikav vse bolj jasnila.«

Kot dodaja Sterle Vurnikova, je zanimivo, kako so dejstva vzporedno razkrivali Anitini restavratorji, ki so z isto vnemo s svojega zornega kota ugotavljali te skrivnosti kar na licu mesta, tik pod stropom kapele. »Delili smo si nove ugotovitve, ki so zdaj predstavljene javnosti. Dragoceno je bilo sodelovanje z Anito Kavčič Klančar, naslonila sem se lahko na njene informacije o določenih nejasnih fazah posegov v kapeli, predvsem pa na njene zanimive tehnološke izsledke. V kontekstu muzejskega dela mi je bil še poseben izziv predvsem potegniti skupaj vse obstoječe, a pozabljene umetnostnozgodovinske podatke. Dragocen v tem smislu je bil stik z gospo Marto Triler iz Uršulinskega samostana v Ljubljani, ki hrani arhiv nekdanje Uršulinske šole, ki je delovala na gradu v času nastanka poslikav.«

Sogovornica poudarja tudi sam kontekst poslikav: »Pri raziskovanju sem se še dodatno prepričala o tej izjemni humanistični širini uršulink, tako se mi je npr. zdelo pomembno poudariti, kako pomembno sporočilo so skozi poslikave pustile ljudem o duhu takratnega časa prve svetovne vojne, ko so uršulinke v svoje prostore sprejele ranjence s soške fronte in tako bile v posrednem stiku z grozotami vojne. Presenetilo me je, kako poslikave subtilno in nevsiljivo, a jasno opozarjajo na nesmiselnost vojne – Nadangel Mihael premaguje zlo in varuje pred vsem hudim, kar prinaša vojna, sedem krščanskih kreposti nagovarja k zavedanju pomena vrednot, tu je napis o sovražnih vojnah ...,« dodaja Sterle Vurnikova, ki vrednost poslikav v kapeli vidi v njenem večplastnem pomenu – ki sega od nabožnega, estetskega, dokumentarnega in umetnostnozgodovinskega do sociološkega.