Z malčkom po svetu

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. december 2015 / 09:59

Domžalčana Matjaž in Ana Corel ter njun petletni sin Jaka so družina, ki obožuje potovanja. Čeprav se številni mladi starši tovrstnim dogodivščinam raje odpovedo, sami ne priznavajo veliko omejitev. Letos so šest tednov raziskovali Namibijo, načrtujejo pa že trimesečno potovanje po Aziji.

Matjaž Corel, 37-letni fotograf, je s potovanji in odkrivanjem sveta »okužen« že vse svoje življenje, pred osemnajstimi leti je za to navdušil tudi svojo sedanjo ženo Ano, s katero sta prepotovala celo Evropo, Severno Ameriko, Afriko (prav slednja ju je najbolj navdušila) in druge kotičke sveta, svoji strasti do odkrivanja neznanega pa se nista odpovedala niti kot mlada starša.

»Ko se nama je pred petimi leti rodil Jaka, so nama vsi govorili, da je s potovanji zdaj konec, saj velja neko prepričanje, da je – ko pridejo otroci – na vrsti le še počitnikovanje v Istri. A midva sva hitro videla, da se tudi z otrokom da po svetu. Ko je bil Jaka star pol leta, smo se za tri tedne odpravili kampirat na Korziko in vse od takrat mu skušava pokazati svet. Do svojega prvega leta je bil že na Sardiniji in v Toskani, v Skandinaviji, na Kanarskih otokih, na divjem zahodu Severne Amerike, v Španiji, na Portugalskem in v Franciji …,« nam uvodoma pove Matjaž, nato pa razloži, da vedno potujejo v lastni režiji, v avtu – svojem ali najetem, v katerem lahko tudi spijo, da najraje kampirajo, da s seboj nimajo nobenih pametnih telefonov in sodobnih igrač ter da se v vsaki državi povežejo z lokalnimi vodiči. Že pred leti ju je z Ano najbolj navdušila Afrika, ki je sicer za potovanja zaradi slabe infrastrukture, zahtevnih zdravstvenih razmer in potrebnega načrtovanja za potovanja zahtevna, a popotniku tudi največ da. Prav zato sta se tja – v Namibijo – letos odpravila s svojim petletnikom.

»Kamorkoli gremo, tako je bilo tudi v Namibiji, gremo tja, kjer ni turistov – Jaku skušava prikazati pristne lokacije in pristne domačine; turizem in s tem povezan denar namreč ljudi pokvari. S pomočjo vodiča smo obiskali vasice prvobitnih afriških plemen, kjer belih otrok še niso videli. Čudovito je videti pokrajino in divje živali, a mi potujemo zaradi ljudi – ti dajo pečat in te spremenijo. Ker potovanja te nedvomno spremenijo,« pravi Matjaž in iz lastnih izkušenj pove, da so potovanja z majhnimi otroki lahko še boljša kot brez njih. »Odgovornost je sicer zdaj bistveno večja, tudi priprave so bolj zahtevne in prav povsod zaradi varnosti in zdravstvenih razmer seveda ne bi šli, a domačini na nas kot družino zdaj gledajo povsem drugače. Potovanje z otrokom odpre vsa vrata, še tako zaprta. V neki namibijski vasici nas je pred vasjo pričakal vojak. Z vodičem sva stopila do njega in začel se je pogovor v kar napetem ozračju. Ana in Jaka sta čakala v avtu, prišli so še trije vojaki s sulicami in prav nič lepo nas niso gledali. Ana je stopila iz avta in rekla sva si, da vse skupaj ne prinaša nič dobrega, v tistem pa se je iz avta skobacal še Jaka, prav veselo pozdravil v njihovem jeziku in v hipu so vojaki svoje mrke in smrtno resne obraze zamenjali za nasmeh do ušes in takoj so nas povabili v vas, od koder nas potem niso pustili domov … Neverjetno je tudi to, kako otroci ne poznajo kulturnih in jezikovnih mej, kot jih mi, odrasli. Jaka si povsod najde prijatelje in nasploh vse dogajanje okoli sebe srka kot goba.«

Ker tako Ana kot Matjaž delata kot samostojna podjetnika, si čas za dopuste lažje načrtujeta, a prve večje omejitve bo prineslo obdobje, ko bosta sina vpisala v osnovno šolo. Tudi takrat želijo nadaljevati s potovanji, čas pred tem pa bodo maksimalno izkoristili. Že februarja se namreč odpravljajo na trimesečno potovanje po Aziji – od Sumatre preko Malezije vse do Tibeta.

Pa še kakšen nasvet za starše? »Večino težav naredimo starši sami. Treba se je dobro pripraviti na drugo kulturo in prilagoditi, morda začeti z Evropo … Potovanja niso tako draga, kot se večina rada izgovarja. Od nekdaj sem si želel, da bi svojemu otroku pokazal svet – da mu ni samoumevna voda, ki teče iz pipe, ali sladoled, ki ga kupimo v trgovini … Ne nazadnje pa nam vsem potovanja dajo znanje, ki ga ne da nobena šola.«