Območje kavča

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / / 09:20

Čez udobje ga ni. Če ne verjamete, vprašajte emigrante, ki so na voljo pri nas ta čas. Kakor si boš postlal, tako boš spal, je slovenski pregovor, ki so nam ga učitelji skozi življenje največkrat omenjali. Krasen pregovor. In potem vsi normalni težimo k temu, da bi si kar se da najbolje postlali, da bi lahko mirno spali. Ali pa tudi ne ...

Ni dolgo tega, kar sem prvič v življenju slišal za cono udobja. Priznam. Razlog te nevednosti verjetno tiči v tem, da sem jo vse življenje iskal, in ko sem jo našel, nisem vedel, kako se ji reče, ker me tudi ni zanimalo, saj sem bil skrajno zadovoljen. Zdaj vem. Še prej pa moram napisati, da so me drugi seznanili, da sem obtičal v njej. Kaj cona udobja sploh je? Cona udobja je vedenjski prostor, kjer naše aktivnosti in vedenja sledijo nekim rutinam ter vzorcem, ki zmanjšujejo stres in tveganje. V coni udobja imamo občutek domačnosti, varnosti in gotovosti. Ljudje težimo k iskanju udobja. To, da se radi počutimo varno in prijetno, je povsem osnovna človekova potreba, zato je cona udobja neko naravno stanje – prostor, kjer sta stres in strah minimalna, kjer vemo, kaj se dogaja in kaj sledi. Tako pravijo, tisti, ki se z njo veliko ukvarjajo. Potem sledi razlaga, da je odvisno od posameznika, kako si jo razlaga. Kar pomeni, da ima vsak človek svojo cono, saj je tisto, kar je za nekoga v coni udobja, za nekoga lahko že izven nje. Po tem sklepam, da če sem prišel do vseh svojih ciljev, ni nujno, da to zadostuje – in prej kot ne se pojavi človek, ki reče, da sem varno zleknjen v svoji coni udobja in se mi za to ne ljubi na primer na plesne vaje. Ničesar v svojem vsakdanu nočem spremeniti, ker se bojim, da bom doživel stres. Pa vendar stroka pravi, da je dobro, da najdemo prostor, kjer sta stres in strah minimalna. Sicer ne vem, kaj je razlika med strahom in stresom. Po tem sklepam, da sem prišel do spoznanja, kaj mi je hotel povedati pokojni Rajc, ko je ležal na smrtni postelji z rakom pod pižamo: »Braco, zgleda, da človeku nikol' ne sme bit' fletn' ... Lih v penzion so me dal', zdej pa tole ...«

Ta cona udobja oziroma območje, kjer se počutimo najbolje, se mi zdi zanimiva za to, da si dokončno odgovorim, zakaj se je, na primer, nekomu tako težko spraviti v tekaške copate, gojzarje, na kolo, v telovadnico, na nogomet, košarko ... Najbrž ker jih s tem prepričevanjem iztrgaš iz njihovega varnega prostora, tudi iz območja kavča. Ne vem, kdo si je izmislil to območje in vso to razlago okoli njega, vendar priznam, da jim ne verjamem niti besede. Cona udobja enostavno ne obstaja, ni merljiva, in če se nekaj ne da izmeriti, potem ne more obstajati ali pa je neskončno ... V coni udobja imamo občutek domačnosti, varnosti in gotovosti. In zakaj bi jo potem zapustil, če vem, kako je težko priti do te cone? Verjetno ne smem brati vsevprek oziroma tudi če prijatelj kaj lepega svetuje, ni nujno, da to upoštevam, kajne? Cona udobnosti? Pa kaj še ...