Feri Lainšček

Zopet sem lahko poslušala slovenskega literata v živo. Feri Lainšček nas je popeljal v svoj svet. Letos je še posebno aktualen za maturante, saj bodo v eseju primerjali romana Ločil bom peno od valov in Tolstojevo Ano Karenino.

Lainšček je avtor Goričkega, ravnice, revščine. Do šestega leta starosti dobimo očala, skozi katera gledamo, doživimo tisto, kar nam barva svet. Tako je njega zaznamovala odprtost ravnine, cigani, s katerimi se je lahko družil in igral. Ljudje z ravnine vidijo drugače. Čutijo v molovski glasbi. Odtenki duše se zrcalijo v neskončni ravnini, ki daje človeku občutek, da ni vsemogočen, da je le majhen del celote, ki se nikoli ne konča. S cigani je lahko doživel drugačnost. Mi ne maramo njih in oni ne marajo nas. Četudi je cigan naredil kaj dobrega, je bilo to ničvredno. Cigan je. Do drugačnih smo običajno zadržani, vzvišeni, v resnici pa nas je strah. Kaj moramo storiti, da z različnimi ljudmi lahko čutimo eno? Pogosto se to lahko zgodi le v najhujših razmerah.

Kritiki pravijo, da je magični realist. Njegovo razumevanje sveta je drugačno. Slediš duhu časa, ki nas tako ali drugače obvladuje, nam pere možgane. Ponotranjil je Junga, tako piše tudi v duhu globine. Potuje skozi čas in skozi nas. Sporazumeva se s simboli in občuduje vojvodinskega režiserja Kusturico. Razume kolektivno nezavedno in pripoveduje simbolno resnico. Njegov smisel je iskanje občutkov lepega in z umetnostjo išče svoj smisel. Ustvarja v različnih književnih oblikah, najraje piše roman. Sedaj jih ima 22. Pravi, da je to zanj popolno potovanje. Po horizontali potuje skozi čas in prostor romana, skozi socialno okolje. Po vertikali se vživi v junake, njihove zgodbe in čutenja. Z njimi doživi globino in okusi višino. Če mu uspe, potem je to popolna informacija časa in zgodbe. Njegovo osebno življenje se prepleta z življenjem romana in tako natančno ve, kaj se mu je zgodilo v osebnem življenju v času pisanja posameznega romana. Vsak mu vzame približno dve leti življenja. Poezija je hipna, je trenutek, ujet v jutru, večeru, v noči … Dober glasbenik čuti poezijo in pogosto rečejo, melodija pride kar sama od sebe. Če se z literaturo približaš manjšini, potem svoj pogled s filmom približaš večini. Filmske premiere imajo rdeče preproge in gala večerje, predstavitve romanov so skromne in skrite. Z leti se je navadil, da je pri filmu le eden od ustvarjalcev. Da film uspe, morajo svoje vloge odigrati še mnogi drugi. Vsi poznamo Šanghaj, Petelinji zajtrk, Halgato. Knjige živijo svoje življenje in fino je, kadar jih ljudje prebirajo.

Privoščite si kakšno od njegovih knjig – Muriša, Orkester za poljube, Strah za metulja v nevihti … ali si zavrtite Ditko in občudujte pesmi.