Ranljivost in sram v odnosih

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 17. november 2015 / 10:03

Živimo v svetu ranljivosti. V tej negotovosti si želimo povezanosti z drugimi ljudmi. Zavedanje, da nismo sami in da nekomu pripadamo, nas pomirja in nam omogoča, da se lažje prebijamo preko izzivov, ki so nam dani. Nujno je biti povezan in pripaden nekomu in nečemu. Temu se ne moremo, ne želimo in tudi ne smemo odpovedati. Naravno je, da človek ni sam. Kadar smo nepovezani, se v naši notranjosti začne prebujati sram, da je z nami nekaj hudo narobe, ker nikomur ne pripadamo. Pogosto je ta sram prekrit s strahom pred osamljenostjo. Biti sam je ne le hudo, temveč nas je sram. To čustvo si podkrepimo s prepričanji, da nismo dovolj dobri, lepi, bogati, pametni, uspešni in da nismo popolni. Vsi imamo občasno takšne občutke (ki so na dolgi rok dobesedno ubijalski). O sramu nas je strahotno strah govoriti, vendar manj kot govorimo, več ga imamo.

Zbrati moramo veliko poguma, da si lahko priznamo, da nismo idealni. Ko osvojimo to resnico, lahko razvijemo sočutje do samega sebe, kar nam bo olajšalo pot do sočloveka. Ni nikakršne potrebe in koristi, da smo prezahtevni do sebe. Priznanje te ranljivosti nikoli ni prijetno, je pa koristno. V odnosih je vedno ranljivo prositi za pomoč ali nuditi pomoč (lahko smo zavrnjeni), zelo je ranljivo biti odpuščen kot tudi odpuščati ljudi iz službe, ranljivo je prositi za ljubezen, nežnost, spolnost, bližino … Čeprav nisem popoln, sem še vedno zadosti dober, da se imam lahko rad. Ranljivost je most do gradnje globokih medsebojnih odnosov. Predvsem v intimnih odnosih vedno tvegam, ko prvi rečem »rad te imam, ljubim te, oprosti …«. Ne vem, kakšna bo tvoja reakcija in kakšen bo tvoj odgovor. Kljub temu tvegam. To je moj iskreni vložek v najin odnos.

Lahko pa ranljivost v sebi zadušimo. Odpišemo sram, ker se počutimo, da nismo dovolj dobri, lepi, bogati, pametni, in zadušimo strah pred zavrnitvijo, ker smo nepopolni. Žal pa ne moremo v sebi zadušiti le posameznih čustev. Ko potlačimo ene, potlačimo tudi druge. Kruta zakonitost. Tako ne moremo razvijati veselja, sreče, hvaležnosti in odpuščanja, radosti, upanja, ponosa, zanimanja, zaupanja, spoštovanja … Da se ne soočimo z navedenimi bolečimi čustvi, razvijamo mnogotere obrambe: na neki način pretiravamo in si škodujemo: npr. garamo cele dneve (leta in leta), se kregamo (seveda vedno o istem), pijemo (da vsaj malo pozabimo), 'športamo' (da se sprostimo, pravimo), opravljamo ljudi (lažje je govoriti o drugih), gledamo poročila petkrat na dan (koristi ni prav veliko), kritiziramo vse mogoče …

In zraven tega se še pretvarjamo, da zanikanje moje nepopolnosti, strah pred ranljivostjo in vsa ta vedenja ne vplivajo name, na naju, na naše družine. Težko razumeti, da ima neizgovorjen sram takšno moč.

Komentarji (1)

Dragica Erpič

Izredno poučen članek, vsebina pa tako pomembna, da bi jo najraje znala na pamet, to je nekaj, s cimer se vsakodnevno srečujemo v naših odnosih, le da se tega zelo redko ali pa sploh ne zavedamo. Zato čestitke avtorju in hvala za ranljivost, ki jo kot moški premore.

2016-01-10 09:02:20