Dva viška v letu

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. november 2015 / 09:58

Zadnja leta opažam, kar mi včasih ni bilo tako očitno: da se vse te naše reči vsako leto dvakrat zgostijo in kulminirajo – prvič junija, drugič v poznih jesenskih mesecih. Prvič hoče večina še nekaj postoriti do konca šole in pred dopusti, drugič do božično-novoletnih praznikov. Da je res tako in da to niso samo moji občutki, mi je potrdil prijatelj, ki dela v mednarodnih poslih in pravi, da je tako tudi po svetu, zlasti na tistem delu severne poloble, ki živi v kapitalizmu – torej v najbolj razvitem delu tega sveta. Ne gre torej za individualne občutke, ampak za kolektivni utrip sistema, v katerem živimo in je urejen po načelih čim večje storilnosti, učinkovitosti in dobička.

Mogoče kdo poreče: ja, saj tako je tudi po »naravnem« ritmu reči, tak ritem narekuje sonce, od katerega ta svet živi, junija je na nebu najvišje, decembra najnižje, v začetku poletja je tudi v naravi vse v bujni rasti, na začetku zime pa vse zemeljsko v globokem počitku. Res je, tu ni kaj dodati. A po mojem osebnem opažanju v časih, ko smo živeli še v socializmu, tempo ni bil tako hud, kot je zadnja leta. Kapitalizem zahteva večjo učinkovitost ne samo pri delu, ampak v družbenem dogajanju nasploh. In to občuti vsak, ki je v te ritme vpet. Vsi namreč nismo, vsaj enako ne. Mnogi so iz tega tempa izvzeti po svojem biološkem, socialnem ali duhovnem položaju – in prav je, da so: otroci, upokojenci, bolni, brezposelni, uslužbenci sončne uprave, razni frajgajsti in drugi marginalci … Navsezadnje vseh teh ni tako malo, skoraj polovica vse populacije.

Če ima leto dva storilnostna vrhunca, potem bi pričakovali, da ima tudi dva nižaja, obdobji, ko tempo, ki ga narekuje vladar denar, popusti. In res je tako, najprej v zimskem času, ki nastopi z novim letom, in seveda poleti, ko diktatorji našega tempa odidejo na (ne)zasluženi dopust. Rekli boste, da je tudi to v skladu z naravnim ritmom. Da se dela manj takrat, ko je najbolj mrzlo oziroma najbolj vroče. Če bi bilo vse samo po volji Kapitala, bi nas ta gnal skozi vse leto brez popusta. A so popusti v njegovi naravi. V trgovini, denimo: ko vidijo, da zaloge blaga ne bodo pravočasno prodali, jo ponudijo na razprodaji z znatnimi popusti. Svoje pa je v boljših časih doseglo tudi delo oziroma delavstvo samo. Takrat se je močno okrepil sistem socialnih ugodnosti, imenovan tudi »socialna država«. Te pridobitve hoče zdaj t. i. liberalni kapitalizem čim bolj izničiti, a mu ne uspeva povsem. Popusti in bonitete ostajajo, tako v naravi kot v družbi. O tem priča tudi pred kratkim doseženi sporazum med vlado in sindikati javnega sektorja. Vsak je moral malo popustiti, pa bo šlo.

Opisanega letnega ritma pa ne spoštujejo naravne in družbene katastrofe. Lanski žled je, denimo, udaril v začetku februarja, ko je sicer tak ljubi mir. Zdaj pa nas najbolj zanima, kako bo z največjo družbeno katastrofo, ki je v zadnjem času udarila Evropo. Mislim na begunski val, ki nas je povsem nepričakovano zalil. No, resnici na ljubo so ga ob ZDA, ki so gotovo glavni krivec, povzročili tudi nekateri evropski režimi od kolonializma in imperializma naprej. Zdaj vsi upamo, da se bo begunski naval ustavil s pomočjo narave – da ga bo ustavila zima. Mogoče ga bo res, a spomladi se bo znova dvignil in nas znova zalil. V Turčiji se za pot že pripravlja poldrugi milijon novih beguncev. Zdaj je vprašanje, kako se bo na grožnjo odzval Kapital, ki vlada evropskim vladam. Po prvem begunskem višku v letošnjem moramo pričakovati novega v prihodnjem letu … Ali še prej?