Dva para, en kvartet

Jutri zvečer bodo v Prešernovem gledališču krstno izvedli dramo Mali nočni kvartet Vinka Möderndorferja. Avtor se je s temo darovanja organov spopadel tudi v vlogi režiserja.

Kranj – Prešernovo gledališče je pred tretjo premiero v letošnji sezoni. Dramsko besedilo Vinka Möderndorferja Mali nočni kvartet, ki je bilo leta 2014 nominirano tudi za Grumovo nagrado, sooči dva para staršev različnih socialnih statusov in nacionalnosti z etično dilemo darovanja človeških organov. Avtor se je s temo darovanja organov spopadel že leta 1996, ko je bil na urgenci priča dogodku, ko so pripeljali mladega, hudo ponesrečenega motorista. Dve leti pozneje je napisal televizijski scenarij, leta 2003 radijsko igro Srce, leta 2013 pa se je ponovno lotil zgodbe o človeškem srcu, tokrat v dramskem besedilu. »Gre za zgodbo o življenju in smrti, ki govori o transplantaciji organa v prometni nesreči umrlega otroka, a to je le zunanji okvir, predstava namreč odpira vprašanje doživljanja staršev ob tem. Do kam bi šli starši, ko se je treba boriti za življenje svojega otroka. Starša sta na različnih socialnih bregovih, njihov strah, da bi se otrokom kaj zgodilo, pa je enak,« poudarja Möderndorfer in dodaja, da se je zgodba v vseh teh letih spremenila, saj je družba bolj razslojena, razlike med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki so na robu preživetja, je vse večja. »Naduti kapitalizem si misli, da lahko z denarjem kupi vse.«

Vloge obeh parov tokrat oblikujejo Vesna Jevnikar in Peter Musevski ter Vesna Slapar in Miha Rodman. »Predstava govori tudi o odnosih, zakonu, ljubezni, tujstvu v naši državi. Vsaj deset vaj sem potrebovala, da sem kot mati odmaknila misel na to, kaj ko bi se mojemu sinu kaj zgodilo. Predstava bo pri ljudeh vsekakor vzbujala emocije,« razmišlja Vesna Jevnikar. Da lik, ki ga igra, odpira vprašanja o človeški etiki, kje je meja, ki ti dopušča, kaj lahko kupiš in česa ne, dodaja Miha Rodman. »Moj lik je hkrati dober človek, a tudi slab.«

»Trudila sem se, da mojega lika ne bi poganjal denar, ampak to, da sem tudi sama mama. Lepota te zgodbe je v tem, da čeprav se ljudje včasih grozno obnašamo v doseganju ciljev, smo znotraj v sebi še vedno v prvi vrsti ljudje, kar se tudi na koncu pokaže,« meni Vesna Slapar, Peter Musevski pa v igri zaznava tudi boj dveh različnih kultur, dveh različnih svetov, proletariata in neoliberalne kulture, ki prvega potiska v rahli fundamentalizem. Dramaturg predstave je Blaž Lukan, sceno je postavil Branko Hojnik za kostume poskrbel Alan Hranitelj, glasbo pa zapisal Bojan Jurjevčič - Jurki.