Stojnica
Na stojnicah prodajajo, razstavljajo, promovirajo. Občasno tudi jaz prodajam. Pomagam sosedi, ki izdeluje marmelade in namaze iz buč. Izdelki so vrhunski po okusu, kozarčki in embalaža lično oblikovani, stojnica vzorno urejena. Kadar potrebuje pomoč, priskočim. Letos učim tudi predmet komunikacija v trženju. Če želim biti praktična in realna v razredu, moram stvari poznati iz prve roke. Karkoli prodajamo, naj bo to izdelek ali storitev, najprej prodajamo sebe. Moj značaj, moj odnos do stvari, ki jo imam pred seboj. Torej, če vem, da prodajam dobro stvar in sem jaz o tem, kar prodajam, prepričana, potem mimoidoči verjame, je navdušen in izdelek kupi.
V soboto sem prodajala v Škofji Loki. Loka je moje mesto. Od tod izvirajo moje korenine, tukaj sem se učila igranja na klavir, pela v zboru, opravljala študentsko delo, iz tega diplomirala in ponudili so mi prvo službo. Prvega človek ne pozabi. Oživeli smo prvi Škofjeloški pasijon leta 1999, srednjeveške prireditve in skrbeli za razvoj podeželja, kolesarskih in pohodniških poti. In kadar si na domačem terenu, je lažje. Pričakovala sem, da bom srečala znance, in res so prišli. Takoj steče pogovor o starih časih in ravno na zadnji pevski vaji smo prepevali pesmi, ki smo jih peli tudi v Loki. Opazuješ, kako se ljudje sploh ne postarajo, ali pa se le meni tako zdi. Obiskala sta me tudi starša. Zapomnila sem si slepe obiskovalke, ki je pokusila vse izdelke. Kadar nam ena funkcija ali čut izostane ali se v nesreči poškoduje, tedaj običajno ostali čuti to nadoknadijo. In res, slepa obiskovalka je natanko prepoznala in razlikovala vse okuse bučnih marmelad, z dodatkom ingverja, cimeta, janeža, pomaranče, čokolade, bezga, mete … Ko je povedala, da je njen sin kuhar, ji ni bilo težko kupiti presenečenja zanj. Mnogi so kupili izdelke za darilo. Okusnega darila se nihče ne brani. Že zjutraj je mimo stojnice hodil župan. Ko se je vračal, je pristopil in me ogovoril. Prijazen je in rad ima svojo Loko in Ločane. To se vidi. Bučne marmelade mu niso ugajale, pa je kupil nekaj drugega. Meni je bilo najbolj všeč, da je pristopil, se ustavil in kratko spregovoril. Vodilni in vodstveni delavci bi morali biti v stiku s svojimi podaniki. Le tako lahko začutijo, kaj jih teži, kako se imajo, kako se počutijo. Dobri delavci so zadovoljni delavci in zadovoljni meščani so dobri meščani. Jaz sem bila le »tuji« stojničar v njegovem mestu, pa mi je bilo ljubo, ko me je nagovoril.
Dan je bil lep. Počela sem nekaj, kar rada počnem, srečala sem stare znance, občudovala mesto, ki mi je ljubo, opravila dober posel. Na koncu me je nepričakovano obiskal Janez in me peljal na torto in kavo … V malenkostih moramo najti veselje. Če bomo čakali le na velike dogodke, jih bo premalo …