Maraton po brazilski džungli

Gorenjca Miha Podgornik in Matej Kordež sta se podala na eno izmed težjih tekaških preizkušenj na svetu. Jungle marathon v Braziliji sta z istim časom končala na tretjem mestu. Največ težav jima je povzročala huda vročina, najtežji trenutek pa je bil, ko sta se med najdaljšo etapo za okrog dve uri celo izgubila.

Kranj – Miha Podgornik je lani pretekel Špartatlon, letos Jungle marathon v Braziliji. Oba je uspešno končala tudi njegova pokojna mama Ruth Podgornik Reš. Tokrat je bil z njim v džungli prijatelj Matej Kordež.

Zakaj za izziv izbrati Jungle marathon?

»Glavni razlog je ta, da predstavlja eno izmed težjih tekaških preizkušenj na našem planetu. Poleg tega pa poteka v okolju, ki je nam neznano in zato zanimivo.«

Kako bi ga opisali? Kakšnih 254 km je bilo to?

»Sila barvitih z vzponi in padci, lepimi in slabimi trenutki ... A v spominu seveda ostanejo samo še dobri. Večinoma se je stvar dogajala znotraj džungle, po bolj ali manj urejenih lovskih poteh. Seveda je bilo kar precej popestritev s prečkanji rek, hojo skozi močvare, vzpenjanjem in spusti po strmih klancih in ne nazadnje tekom po vročih peščenih cestah.«

Ste se nanje pred odhodom veliko pripravljali?

»Pripravljal sem se, kolikor sem se mogel. In to je bilo sila malo, saj sem si tri mesece pred startom pri padcu z jadralnim padalom polomil vretenca. Tako sem začel teči šele dober mesece pred startom. Na srečo so se vretenca dovolj hitro zacelila in mi niso povzročala težav med samo tekmo.«

Pravijo, da je to najtežji vzdržljivostni maraton, a vi se s tem, kot vem, ne strinjate.

»Da je najtežji, je ocena hiše CNN. Mislim pa, da gre tukaj za preveč subjektivnih dejavnikov, ki opredeljujejo težavnost določene preizkušnje. Skratka, zame je bil Špartatlon s svojim asfaltom malenkost težji, mogoče tudi zaradi dejstva, da je tu čas zaradi stalne družbe sotekača Mateja tekel hitreje.«

Ko stojite na startu, pred vami toliko kilometrov, džun­gla, blato, voda, nevarne živali ... O čem takrat razmišljate?

»Ko sva z Matejem čakala na startu, sva samo komaj čakala, da se zadeva začne, saj je bilo dva dni dolgočasnega poležavanja pred tem prav napornih. Start je bil vznemirljiv, ker naju je čakalo nekaj povsem novega.«

Tokrat na progi niste bili sami. Z vami je tekel tudi Kordež. Je bilo za to veliko lažje?

»Seveda. Bilo je veliko lažje. V bistvu sva celo tekmo tekla skupaj, si pomagala, ko je šlo komu za nohte, se zabavala, si prepevala, obujala spomine, sanjarila o hrani in počitku ...«

Kakšne nevarnosti so vas čakale na poti?

»Uf, nevarnosti. Z njimi si nisva preveč belila glave, lahko pa bi se zgodilo marsikaj, tako kot povsod drugje. Najpogostejši so zvini in zlomi, vročinske kapi, dehidracija, manj pogostejša pa so na srečo srečanja s prebivalci džungle. To so kače, pajki (tarantele in črne vdove), krokodili, piranje, leopardi ...«

Vas je bilo kdaj strah?

»Zagotovo, sploh pri kakšnem strmem spustu, hitro bi si lahko polomil kakšno kost. Sicer pa sem se nekajkrat ustrašil kače ali pajka ob progi. Ko je bila prisotna izčrpanost, se je marsikatera veja v moji glavi spremenila v kačo (smeh).«

V Brazilijo ste glede na mamine izkušnje šli verjetno dobro založeni z informacijami. Vas je vseeno kaj presenetilo? V živo je verjetno drugače kot iz besed, slik, posnetkov?

»Tako je. Približno sva vedela, kaj naju čaka, a moram priznati, da se nisva preveč ukvarjala s tehničnimi detajli in ogledi posnetkov. Meni osebno je všeč, da te kakšne stvari presenetijo in tako lahko ustvariš svoje lastne vtise. Najbolj naju je presenetila vročina. V sami džungli je bilo še znosno. A na odprtem, po peščenih (mivkastih) cestah sredi dneva je bilo neznosno že samo stati, kaj šele teči. Termometer je pokazal 45 stopinj.«

Tekmovanje je razdeljeno v etape.

»Bilo je šest etap. Od najkrajše, 23 km, pa do najdaljše, 110 km. Najin čas je bil 45 ur, kar je zadostovalo za tretje mesto. Do zmage nama je zmanjkala ena ura. Prej ko prideš na cilj etape, več časa imaš za počitek in spanje. To je bila najina taktika. Hitro teči in veliko počivati.«

Kakšna je časovna primerjava s Špartatlonom?

»Ta teka se težko primerjata. Po karakteristikah sta si povsem različna. Najprej teren, potem 1-kilogramski nahrbtnik, nato klima ...«

Omenili ste nahrbtnik, ki ga nosite s seboj. Kaj vse sta imela v njem?

»V njem sva imela vse, kar sva potrebovala za sedem dni tekmovanja. Se pravi vso hrano, visečo mrežo, oblačila, prvo pomoč ... Organizator priskrbi samo vodo.«

Kako je bilo s prehrano?

»Jedla sva dehidrirano hrano, ki ima najboljše razmerje teže s kalorijami. Na dan sva tako zaužila dobrih dva tisoč kilokalorij, porabila pa tudi preko šest tisoč. Da, občasno sva bila lačna.«

Obutev? Kakšna in koliko parov?

»En par tekaških copat in en par natikačev za po bazi. Tekaški so bili seveda terenski trail copati z velikim profilom.«

Najtežji trenutek z maratona?

»Tek med deveto in deseto kontrolno točko dolge, 110-kilometrske etape. Med tema kontrolnima točkama smo se prvi štirje sredi noči izgubili za približno dve uri. Ni bilo zabavno.«

Kako na vas gledajo prebivalci?

»Gledalcev zaradi odročnosti kraja seveda ni. Spodbujajo pa te domačini, otroci kakšen del pretečejo s tabo. Zanje ta tek predstavlja ogromen dogodek, saj so zelo malo v stiku s tujci.«

Kaj vama je dala ta preizkušnja?

»Spoznala sva, kako so videti večdnevni samopre­skrbni teki, spoznala sva, kako deluje džungla. Vsak zase je odnesel kakšno pomembno notranjo lekcijo. Na primer o prijateljstvu, vztrajnosti, bolečini, po­­manjkanju in užitkih ob koncu. Poskusite in videli boste. Se splača.«

Naslednji športni cilj?

»Želja je Iditarod Trail, 1500 km čez Aljasko. Kdaj bo to dejansko izvedljivo, pa ne vem.«