Navdihujejo jo človeški odnosi

Tajda Jovanovič, 22-letna diplomirana glasbenica – pevka, ki prihaja z Mlake pri Kranju, se je širši javnosti predstavila že v gimnazijskih letih, zdaj pa s svojimi nastopi navdušuje tako slovenske kot tuje ljubitelje klasičnega petja.

Sopranistka je na svojo pevsko pot stopila pri petnajstih letih, ko jo je v kranjski glasbeni šoli pod svoje okrilje vzela mentorica Francka Šenk. Kmalu se je začela udeleževati tekmovanj in spoznala, da jo petje zanima in veseli, zato se je odločila za študij solo oziroma klasičnega petja na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je, kot pravi, pristala v razredu izr. prof. Matjaža Robavsa, mag. art, ki ga zelo ceni. »Je odličen mentor in pedagog, ki nam predaja svoje znanje. Pravi, da si na koncu vedno sam na odru – več znanja črpaš v času študija, bolj samostojen si,« pove Tajda, ki sta se ji trud in trdo delo že obrestovala.

Uspešna na domačih in tujih odrih

Na mednarodnih tekmovanjih Bruna Špiler v Črni gori, Petar Konjović v Beogradu in Lav Mirski na Hrvaškem je namreč osvojila prve nagrade, maja pa je z moskovskim filharmoničnim orkestrom pod dirigentsko taktirko Sergeja Tararina kot solistka gostovala v Rusiji. Tja jo je skupaj z drugimi člani ljubljanske glasbene akademije povabil ameriški kitarist in skladatelj Larry Coryell, in sicer na koncertno uprizoritev svoje opere Vojna in mir v kaluški filharmoniji. Kranjčanka se poleg študija udeležuje tudi seminarjev doma in v tujini, sodeluje s svojim profesorjem in Heleno Lazarsko, med velikimi sopranistkami pa najbolj občuduje Anno Netrebko, Edith Mathis, Diano Damrau in Valentino Nafornito: »To so osebe, ki puščajo pečat. Ne samo, da imajo lep glas, ki ljudi poboža, tudi njihova osebnost, razmišljanje, izraznost in prezenca sovpadajo. To so umetniki, dovolj je že samo to, da preprosto so.«

Ljubezen do glasbe in izražanja

Tudi sama stremi k temu, da bi nekoč postala umetnica, že od nekdaj pa na oder stopi s spoštovanjem in odgovornostjo. Zaradi znanja in izkušenj je odnos zdaj profesionalnejši kot prej, malo se je spremenil potek priprave na nastop, a želja biti na odru, ustvarjati in se izražati ostaja. In kaj jo pri tem navdihuje? Človeški odnosi, ljudje sami: »Vedno opazujem odnose, ljudje me zanimajo. Tudi v operi je veliko medčloveških odnosov – v neki vlogi se do svojih soigralcev vedem, kot je določeno. Kako se vedem in zakaj je temu tako? Ne zato, ker je tako nekje zapisano, temveč ker za to obstajajo določeni razlogi. Lik vedno pritegne mojo pozornost s svojo organskostjo, s svojimi naravnanostmi, s formo, iz katere izhaja,« nam zaupa Tajda, ki ji poleg interakcije z drugimi nastopajočimi veliko pomeni tudi stik z občinstvom. Meni, da ni dovolj, da zgolj čutiš glasbo, temveč da je pomembno tudi, kako tvoje izražanje pride do poslušalcev, kako jih presune … Če se želiš dotakniti ljudi in začutiti njihovo energijo, moraš biti naraven, spontan, pristen in iskren, saj le tako lahko z njimi deliš spoznanje, do katerega si prišel sam.

Poti so ji odprte

Kam jo bo v prihodnje vodila pot, Tajda, ki nadaljuje s podiplomskim študijem, ne ve. Čeprav si želi nekoč biti članica uspešnega opernega ansambla, ostaja skromna. Pravi, da je s pridnostjo, voljo in strastjo vse mogoče – po končanem študiju namerava nadaljevati z izobraževanjem, če bo medtem del večjih projektov, pa toliko bolje. Želi si živeti od petja, po končani karieri pa bi bila ponosna, če bi bila lahko mentorica pevcem, da bi jih spodbujala in usmerjala ter z njimi delila svoje znanje in izkušnje. Tudi to je namreč način izražanja, poleg tega pa se počuti dolžno nekaj doprinesti svoji kulturi, kajti če ne bomo ustvarjali zase in jo sami ohranjali ter dvignili na želeno raven, je ne bo nihče, pravi mlada pevka, ki je hvaležna za ljudi, ki jo obkrožajo, in vesela, da se lahko ukvarja z nečim, do česar strast čuti že od malih nog.