Tečem! (torej morajo to vsi vedeti)

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 29. oktober 2015 / 09:37

Za tekača je ljubljanski maraton nekaj, kar mora preteči vsaj enkrat v življenju – ali pa tudi ne, če slučajno ne mara gneče. Za občasnega tekača pa je ljubljanski maraton nekaj, česar ne sme zamuditi, saj je tam imenitna zabava. Da, tek je tudi zabava, ne samo zdrav način življenja. Zdrav? Tu bi se dalo malce filozofirati, kajti strokovno je ugotovljeno, da tudi razcepitev maratona na njegove sramotne faktorje, kot sta polmaraton in desetka, ne pomaga, da ljudje ne presežejo svoje zmogljivosti. Tisti, ki bi komaj pretekli polovičko, gredo raje na desetko, tisti, ki komaj pretečejo polovičko, pa gredo kar na maraton in potem ima prva pomoč dela čez glavo. Včasih se vprašam, zakaj toliko napisanega o samem teku, če tega nihče ne upošteva? In sam sebi hitro odgovorim, da najverjetneje zato, ker ljudje hočejo vsaj enkrat trpeti. Kaj je lepšega, kot v cilju povedati, da si trpel kot »žvau«, ampak si zmogel, je šlo, in z nekaj dnevi bolniške bo že čisto v redu? Vendar sem hotel nekaj drugega sporočiti tistim, ki še danes ne vedo, da je ljubljanski maraton najboljši dogodek v naši državi. To je dogodek, ki v gibanje spravi že 25 tisoč ljudi, ki v gibanje spravi celo predsednika države. In tek ni lahko gibanje, kajti zahteva kar nekaj vaje. No, to je edini dogodek, ki privabi 25 tisoč ljudi (če ne štejem še vsaj toliko publike ob progi), ki ga slovenska televizija ne prikazuje. No, v tem terminu so vsaj otroci lahko v miru gledali Piko Nogavičko. Seveda televizijcem ne zamerim, ker so se morali odločiti med dvema rekama ljudi, ki sta v enem dnevu tekli čez državo. Ena čez Ljubljano in druga čez Brežice. Ta druga je na televiziji že nekaj tednov, sicer je večina res obutih v tekaške copate, vendar ne tečejo. Trpijo pa stokrat bolj kot tisti v Ljubljani, to pa drži! Ampak – proti koncu pride vedno ampak – tekači se znajdejo po svoje! Pravzaprav lahko govorimo že o novem prenosu slike in fotografij v eter, ki ne vključuje televizije. Že nekaj dni pred startom sem na socialnih omrežjih videl »vse« nastopajoče. Vsi so fotografirali in v javnost poslali svoje startne številke z opremo, ki jo bodo med tekom obuli in oblekli, vred, celo kaj bodo jedli vmes. Nisem preveril, ali je predstavitev številke na socialnem omrežju eden od pogojev, da sploh lahko startajo. Na dan maratona smo pred startom vsi, ki smo na Facebooku in Twiterju, imeli sliko v živo! Take nam na televiziji ne bi mogli prikazati. Tudi med tekom, kajti »selfiesticki« ne ovirajo tekača pri teku. Kje pa! Po maratonu pa je sledila prava romantična nadaljevanka, ki je zvrstila na tisoče fotografij in filmčkov, ki prikazujejo zmago nad samim sabo in »Ljubljancem«. Še najbolj srečni so bili tisti, ki so pretekli deset kilometrov ... Čemu bi potrebovali še televizijo?